Linija mojstrov

 

Zgodovinska linija mojstrov….

 

Wong Chung-Yoh( 1630- ni zgodovinskega podatka..)

 

Zelo malo je znanega o Wong Chung-Yohu. Učil je vrsto borilnih veščin, ki je bila znana kot Hsing-I (XingYi), na Kitajskem v poznem letu 1600. Njegova šola se je nahajala v pristanišču Foochaw, v provinci Fukein (Kitajska). Njegov najbolj prepoznavni študent, ki je položil temelje večim vrstam borilnih veščin, vključno s karatejem je bil Chatan Yara.

 

 

CHATAN YARA( 1668 – 1756)

 

Chatan Yara je legendarna osebnost v zapuščini borilnih veščin Okinawe. Rojen je bil v mestecu Chatan na Okinawi v letu 1668. Njegova učitelja sta bila Wong Chung-Yoh in Kusanku, umrl pa naj bi leta 1756.
Odpotoval je v Fukein / Kitajska, da bi se naučil Kitajskega Kempa in orožij ter tam je ostal celih 20 let. Njegov učitelj je bil Wong Chung – Yoh.
On je ustvaril kate:
Chatan Yara No Sai, Chatan Yara ShoNo Tonfa, in Chatan Yara No Kon ki se še danes pogosto prakticirajo

 

Seisho Arakaki(1840-1918)

 

Arakaki je bil Okinawski mojster borilnih veščin, rojen v mestu Kumemura ali na bližnjem otoku Sesoku. Bil je uradnik na okinawskem dvoru in prevajalec za kitajščino, tudi kandidat za odhod v Peking v septembru 1870. Malo je znanega o njegovem življenju in vadbi, edini znan učitelj je bil Wai Xinxian (Wai Shinzan) iz Fuzhouja, mesta v provinci Fukien na Kitajskem.Arakaki je bil znan po poučevanju kate Unsu, Seisan, Shihoho, Niseishi in Sanchin, katere so bile kasneje zajete v v različne stile karateja, in katah z orožjem Arakaki-no-kun, Arakaki-no-sai in Sesoku-ni-kun.Arakaki ni razvil nobenega posebnega stila, njegove tehnike in kate so razpršene skozi veliko stilov modernega karateja in kobu-jutsu-ja, čeprav je Shito-ryu najverjetneje njegovemu »Te-Do« najbližji obstoječi stil.

 

Sokon Matsumura(1792-1890)

 

Matsumura je bil zaposlen v službi družine Sho ( kraljeva družina Okinave) in je postal inštruktor borilnih veščin ter telesni stražar  kralja Okinave. Na neki točki v svoji karieri, približno leta 1830, je odšel na Kitajsko in študiral slog Shaolin, Kitajski Kenpo (metoda pesti) ter orožja. Prav tako je znano, da je odpotoval do mesta Foochow v provinci Fukien, večkrat tudi do Kitajske kot odposlanec kralja Okinave. Po vrnitvi s Kitajske je organiziral in izoblikoval slog Shorin Ryu okinavskega karateja. Večina njegovega znanja je prišla od mojstra Sakugawe.Matsumura je zaslužen za prenašanje kat ali formalnih vaj od Shorin Ryu karateja, poznanih tudi kot Naifanchi , Bassai Dai, Seisan, Chinto, Gojushiho (54 korakov črnega tigra), Kusanku (utelešenje poučevanja Kusanku, prenesen na Tode Sakugawa) in Hakutsuru (beli žerjav). Hakutsuru kata vsebuje elemente sistema belega žerjava, ki je poučevan v sistemu Shaolin od Kitajskega Kenpoja. Drugi sklop kate, poznan kot Chanan v času Matsumure, je bilo rečeno da jo je Matsumura sam izoblikoval in je bila podlaga za Pinan l in ll. Ryu Matsumure se je obdržal do danes in zgoraj omenjene kate so danes jedro  Shorin Ryu karateja.

 

Matsumura je dobil naziv »Bushi«, kar pomeni bojevnik ali samuraj okinavskega kralja kot priznanje njegovih sposobnosti in dosežkov v borilnih veščinah. Matsumura se je velikokrat boril, vendar ni bil nikoli poražen. Njegova prizadevanja v borilnih veščin so bila temelj mnogim sodobnim karate slogom, tako Shorin Ryu, Shotokan Ryu in Shito Ryu. V bistvu lahko v vseh sodobnih slogih karateja ki so se razvilai iz rodovnika Shuri-Te, lahko prepoznamo način Bushi Matsumure.

 

Matsumura Makimono 

 

Za: Mojemu mlademu bistremu bratu Kuwae (Ryosei),

 

Skozi odločne in neusmiljene treninge, človek dojame bistvo borbenih tradicij. Zato prosim, da globoko razmisliš o mojih besedah. Nič manj zanimiva ni temeljna podobnost med borbo in literaturo. S proučevanjem literarnih pojavov odkrijemo tri ločene elemente:

 

  1. študij shisho;
  2. študij kunko;
  3. študij jukyo.

 

Študij shisho se nanaša na poveljujoče besede in komunikativne spretnosti.

 

Študij kunko se nanaša na primerjalni študiji v filozofiji starih dokumentov in poučevanje občutka odgovornosti preko zgleda. Pa vendar, kljub svoji edinstvenosti, niso sposobni najti poti. Le s površnim dojemanjem literarnega fenomena, shisho in kunko ne moreta biti šteta za popolna nauka.

 

Proučevanje jukyo, oziroma konfucionizma, nam omogoča, da bomo našli pot. Na Poti se lahko zgodi,da:

 

  1. pridobimo globlje razumevanje o stvareh:
  2. šibkost spremenimo v moč,
  3. naredimo naša čustva bolj iskrena
  4. postanemo uspešni
  5. bolj učinkovito upravljamo naše zadeve ali boljše nadzorujemo naša čustva
  6. v tem početju, naredite da bo vaš dom bolj umirjeno okolje – predpis ki je lahko tudi uporabljen za našo državo ali za cel svet.

 


To je šele popoln študij in se imenuje jukyo
Ob skrbnem študiju borbenih disciplin odkrijemo tri načine (delitve):

 

  1. gakushi no bugei, ki je psihološka strateška igra, ki jo prakticirajo od učeni ljudje in državni uradniki;
  2. meimoku no bugei, nominalni stili zgolj fizičnih oblik, katerih cilj je le zmaga (brez podlage,  je znano da se udeleženci prepirajo, pogosto tudi škodujejo drugim ali celo sebi in občasno prinašajo sramoto svojim staršem, bratom in družinskim članom);
  3. budo no bugei, prave metode, ki niso nikoli prakticirane brez prepričanja in s katerih udeleženci gojijo modrost, ki ne pozna ne tekmovalnosti, kakor ne pokvarjenosti.. S krepostjo, udeleženci spodbujajo lojalnost med družino, prijatelji, državo in naravno dostojanstvo spodbuja neustrašen značaj.

 


S strastjo tigra in hitrostjo ptice, nepopustljiva umirjenost omogoča z lahkoto nadvladati nasprotnika

 

Kljub temu, ‘budo no bugei’:

 

1) prepoveduje namerno nasilje
2) obvladuje bojevnika (vlada nad njegovimi dejanji)
3) krepi ljudi (jih vzgaja)
4) spodbuja vrline (spodbuja krepost)
5) naredi skupnost spravljivejšo(pospešuje mir med ljudmi)
6 & 7) vzbuja splošen občutek harmonije in blaginje. (Proizvaja enotnost v družbi in prinaša blaginjo)

 

To poimenujemo »sedem podlag od Bu,« ki so bili čaščeni od seijin-a – ov (učena oseba ali osebe; najverjetneje Kitajski konfucionisti) v dokumentu ki se imenuje Godan-sho (starodavni zapis, ki opisuje način življenja Kitajske). Zato ima način bun-bu (študij filozofije in borbenih tradicij, pogosto opisane kot »pero [ali čopič] in sablja«) skupne funkcije. Učenjak ne potrebuje gakushi ali meimoku niti bugei, potrebuje samo budo no-bugei. To je tam, kjer boste našli pot. Ta nepopustljiva trdnost bo močno vplivala na vašo presojo v prepoznavanju priložnosti in ustreznemu reagiranju, glede na okoliščine.

 

Lahko izpadem brezčuten, ampak sem globoko na strani načela budo no bugei. Če boš sprejel moje besede, kot sem ti jih razkril ne da bi ti karkoli zamolčal, boš našel Pot.Matsumura Bucho, 13 maj (1882)

 

Yasutsune ‘Anko’ Itosu ( Sveta pest)

 

Yasutsune ‘Ankoh’ Itosu (1830-1916) se je rodil v Shuri okrožju in je postal eden najbolj spoštovanih mojstrov borilnih veščin 19. stoletja v Okinawi. Mojster Itosu je bil učenec Sokon Matsumure, Kasaku Matsumure ina Nagahama Chikudon Peichina. Eden od njegovih številnih prispevkov umetnosti ¨To-De¨ali karate, je bilo močno prepričanje v pomembnost razvoja posameznikovega karakterja skozi koncentracijo v izvajanju ‘Kata’, oblika vzorcev, in ‘Bunkai’, uporabo v praksi. Mojster Itosu je najverjetneje najvplivnejši učitelj v Shoryn-ryu-ju, je razvil Shoryn-Ryu s tem ko je dodal Pinan kate in tudi Naifanshi Nidan in Sandan kato.

 

Ko je prvič začel poučevati karate v šolskem sistemu, uvod v kato Naihanchin je bil njegov najljubši način učenja, je kaj kmalu ugotovil da je ta kata daleč preveč zahtevna za začetnike, kar je posledično spodbudilo mojstra Itosua da razvije skupino novejših kat, imenovane Pinan kate. Oblikovanje teh pet Pinan kat( imenovane tudi Heian) je bilo na podlagi kate Kushanku in drugih pomembnih tehnik. Prav tako je razdelil Kushanku in Basai kato v Sho in Dai obliko.

 

Okoli leta 1901 je bil mojster Itosu prvi ki je vpeljal ˝To-de˝v Okinawsko Dai Ichi Jr. srednjo šolo in v Okinawski Teachers Jr. College šolski sistem. To je bil pomemben korak za širitev znanja borilnih veščin, saj je pred tem bila umetnost ˝To-De˝gledana kot skrita umetnost. To je predstavljalo tudi podlago za vse ostale borilne veščine, da so lahko segle do širše množice. Mojster Itosu je tudi reorganiziral in standardiziral ˝To-de˝ v splošno metodo treninga.

 

Yasutsune Itosu je zelo vplival na Gichin Funakoshija in na njegov trening.

 

Itosu je bil znan v Okinawi po njegovi sposobnosti ukrotiti bika in ga pridržati na tleh dokler ga ne bi zvezali. Vadil je udarce roke v pesek in redno dovolil svojim učencem, da ga udarijo ko pije, brez da bi pokazal znake bolečine. Bil je tudi prvi mojster karateja ki je prikazal svoje znanje v Okinawi leta 1900.

 

Dva njegova najbolj znana učenca sta bila Gichin Funakoshi in Toyam Kanken (ustanovitelj Shudokan-Ryu-ja).

 

Heian oz. Pinan kate niso borilne kate ampak predvsem namenjene učenju osnovnih tehnik in fizični vaji.

 

 

Anko Azato (1827-1906)

 

Anko Azato je imel časten čin v japonski družbi, nič različen od nižjega Daimyo. Podpisoval se je ˝Rinkakusai˝. Že od otroštva so ga ljudje imeli za ˝otroškega genija˝, ker je blestel v borbenih tradicijah in prav tako v literarnih študijah. Do časa odprave Ryukyu Kraljevstva, ja Azato postal že dobro znan politik in državni minister. Eden od njegov sodelavcev je bil g. Ishado Seiei.

 

Mojster Azato je bil eden bližnjih prijateljev mojstra Anko Itosu-ja. Oba sta bila obravnavana kot brata Bushi in spoštovana tudi kot taka. Skupaj sta vestno študirala borilne veščine pod strogim vodstvom Matsumure Sokena. V tem času je Sensei Azato, kot častni študent, študiral kitajsko klasiko na državni šoli.

 

Blestel je v različnih borilnih veščinah, Mojstru Azatu je bilo še posebej všeč konjeništvo, kjer je bil Sensei Magata njegov mentor, slednji je bil tudi učitelj samega Meiji cesarja. Mojster Azato je imel rad tudi lokostrelstvo, pod vodstvom Mojstra Sekiguchi-ja, in prav tako kot njegov učitelj (Matsumura Sokon) pred njim, je tudi Azato študiral Jigen-ryu mečevanje neposredno pri priznanemu japonskemu mojstru Ishuinu Yashichiru. Vendar pa je med vsemi veščinami bilo prav Jigen-ryu mečevanje mojstru Azatu najljubše.

 

Sensei Azato je vedno dejal, ˝Namen borilnih veščin ni samo grajenje močnega in zdravega telesa, ampak tudi izobraževanje lastnega uma in oblikovanje duha. Borilne veščine poskušajo graditi telo, poboljšati karakter posameznika in najti notranje ravnovesje. Vendar uspeh ni zagotovljen.˝

 

Znana učenca Anka Azata sta bila Gichin Funakoshi in Masayoshi Hisataka, slednjemu, po govoricah sodeč, je mojster Azato posredoval posebno obliko kate Nijushiho, katero je spremenil po prostoročni zmagi v borbi z mečevalcem Yorin Kanno.

 

Medtem ko je Azato verjel,da so roke in noge morale biti kot ostro orožje in da bi morali se izogniti vsakemu dotiku nasprotnikovega udarca, je mojster Itosu bil mnenja da telo nima potrebe po preveliki dinamičnosti in bi moralo biti sposobno prenesti najmočnejšega od udarcev.

 

Gichin Funakoshi(1886 – 1957)

 

Če lahko samo enemu človeku pripišemo zasluge za položaj, ki ga karate danes uživa na Japonskem, potem je to Gichin Funakoshi. Ta Meijin (mojster) je bil rojen v kraju Shuri na Okinavi in je šele pri svojih 53 letih postal glasnik za uradno priznanje karateja na ozemlju Japonske

 

Zgodba Gichina Funakoshija je podobna mnogim velikim zgodbam karateja. Pričel je kot slaboten in bolehen otrok, starši so ga pripeljali k Yasutsune-ju Itosu-ju in Yasutsune-ju Azato-ju na trening karateja (mnogi smatrajo, da je Azato razlog, da je Funakoshi razvil tak discipliniran um in karate tehniko). S pomočjo njegovega zdravnika Tokashiki-ja, ki mu je predpisal zeliščna zdravila, ki naj bi ga okrepila in skupaj z Azatojevimi in Itosujevimi odličnimi lekcijami je Gichin Funakoshi kmalu zacvetel. Postal je izjemen učenec in na treningih z Araki-jem in Matsumuro (Sokon “Bushi” Matsumura) kot svojima drugima učiteljema kmalu razvil veščino in visoko discipliniran um. Mojster Funakoshi skromno pripoveduje to malo drugače, medtem ko je živel s svojimi starimi starši je začel obiskovati osnovno šolo, kjer je bil sošolec Azatojevega sina in je svoje prve karate lekcije prejel od mojstra Yasutsune (Ankoh) Azato-ja.

 

Ko je leta 1922 z Okinave končno prišel na Japonsko je živel v okrajnem študentskem domu v Suidobati v Tokiu. Živel je v sobici ob vhodu v dom in je v času, ko so bili študentje na predavanjih čistil sobe in delal tudi kot vrtnar. Ponoči je poučeval karate.

 

V kratkem času je zaslužil dovolj denarja za odprtje svoje prve šole v Meishojuku-ju, zatem je bil odprt njegov Shotokan v Mejiro-ju in končno je imel mesto s katerega je izšlo mnogo učencev, kot so: Takagi in Nakayama iz Nippon Karate Kyokai-ja, Yoshida iz Takudai-a, Obata iz Keio-ja, Shigeru Egami iz Wasede (njegov naslednik), Hironishi iz Chuo-ja, Noguchi iz Wasede in Hironori Ohtsuka (Otsuka).

 

Znano je , da so ga na njegovih potovanjih po Japonski, kjer je imel demonstracije in poučevanja karateja vedno spremljali Takeshi Shimoda, Yoshitaka (njegov sin), Egami in Ohtsuka. Njegova glavna inštruktorja v tridesetih in štirideseti letih sta bila T. Shimoda in Y. Funakoshi.

 

Shimoda, ki je bil strokovnjak Nen-ryu Kendo šole, študiral je tudi Ninjutsu toda na žalost je leta 1934 zbolel in umrl zelo mlad po eni izmed ekshibicijskih turnej. Zamenjal ga je Gigo (Yoshitaka) Funakoshi, mož izrednega značaja in velikega tehničnega znanja. Zaradi njegove mladosti in energičnih metod treninga (včasih poimenovanih kot brutalno – strogi treningi) je kmalu prišlo do hierarhičnih trenj s starejšim Othsuko Hinorijem. Nekateri celo pravijo, da ni bil sposoben zdržati napornih treningov. Kakorkoli dejstvo je, da je zapustil šolo in ustanovil svoj lasten stil Wado-ryu (Pot Harmonije). Več kot očitno je, da ime namiguje na konflikt z Yoshitako.

 

Yoshitakin vpliv je bil nedvomno pomemben za prihodnost Karate-doja toda še enkrat je smrt prišla prezgodaj, umrl je leta 1945 v svojem 39 letu za posledicami tuberkuloze.

 

V svetu borilnih veščin na Japonskem, posebej še od začetka dvajsetih let do začetka štiridesetih je vladal močan nacionalizem in s prezirom so gledali na vsako veščino, ki ni bila tradicionalna ter jo označevali kot pogansko in divjaško.

 

Funakoshi je uspel te predsodke ovreči in končno v letu 1941 uspel doseči formalno priznanje Karateja kot ene izmed japonskih borilnih veščin.

 

Nepotrebno je poudarjati, da je bilo do takrat ustanovljenih mnogo karate klubov po Japonski. Leta 1924 je bil karate predstavljen in ustanovljen prvi klub na univerzi Keio, med drugimi pa še: Chuo, Waseda (1930), Hosei, univerza v Tokiju (1929). Ustanovljen je bil tudi klub v Shichi-Tokudo v vojašnici na vogalu posestva palače.

 

Gichin Funakoshi je prihajal poučevati na Shichi-Tokudo vsak drugi dan. Nekega dne je mojstra Otsuko, med poučevanjem na Shichi-Tokudo z izvlečenim mečem izzval učenec Kogura (z Univerze Keio), mojster kenda 3. dan in mojster karateja. Ostali učenci so opazovali, kaj se bo zgodilo. Mislili so, da se nihče ne more zoperstaviti shinkenu (golemu rezilu), ko ga zavihti mojster kenda. Otsuka je umirjeno opazoval Koguro in v trenutku, ko je ta zamahnil z mečem proti njemu, ga je Otsuka spodnesel tako, da je ta padel na tla. Obramba pred napadom, ki je prej niso vadili je bila za Otsuko pristen dokaz o njegovih sposobnostih. Prav tako je bil to dokaz Funakoshijeve filozofije, da je vadba kat več kot dovolj v primeru potrebe in dokaz veličine Funakoshijevih sposobnosti kot učitelja in mojstra karate tehnik.

 

Leta 1927 so se trije možje Miki, Bo in Hirayama odločili, da samo vadba kat ni dovolj in so poskušali predstaviti Jiyu kumite (prosta borba). Zasnovali so zaščitna oblačila in v borbah uporabljali Kendo maske, da bi lahko uporabili poln kontakt. Funakoshi je izvedel za te poizkuse in potem ko jih ni mogel preprečiti, smatral jih je za omalovaževanje veščine karateja, prenehal obiskovati Shichi-Tokudo. Ne Funakoshi, kot tudi ne Ohtsuka se tam nista prikazala nikoli več. Po tem dogodku je Gichin Funakoshi prepovedal športni sparing (tekmovanj se ni organiziralo vse do njegove smrti leta 1958).

 

Ko je Funakoshi prišel na Japonsko, je poučeval 16 kat: 5 Pinan, 3 Naihanchi, Kushanku dai, Kushanku sho, Seisan, Patsai, Wanshu, Chinto, Jutte in Jion. Učence je “zadrževal” na osnovnih katah predno so lahko napredovali k naprednejšim. Pravzaprav je bilo v program poučevanja vključenih 40 kat, te so bile kasneje opisane v monumentalnem delu Shigeru Egamija “Karate-do za specialiste”. Trening s številnimi ponovitvami, ki ga je zasnoval mojster Funakoshi, se je izplačal, njegovi učenci so izvajali najbolj dovršeno in natančno vrsto karateja, ki se je kjerkoli poučevala.

 

Jigoro Kano, ustanovitelj sodobnega Juda je nekoč povabil Gichina Funakoshija in prijatelja Makoto Gima naj nastopita v Kodokan-u (takrat na Tomisaki). Približno sto ljudi je spremljalo nastop. Gima, ki se je kot mladenič učil pri Yabu Kentsuju na Okinavi je izvedel Naihanshi shodan Funakoshi pa Koshokun (Kushanku dai).

 

Sensei Jigoro Kano je opazoval nastop in spraševal Gichina Funakoshija o prikazanih tehnikah. Bil je zelo navdušen. Povabil je Funakoshija in Gimo na tendon (tradicionalna jed iz ribe in riža) med večerjo ju je zabaval s petjem in šalami.

 

Ne glede na njegovo iskrenost pri poučevanju karateja kot prave veščine Funakoshi ni bil brez obrekovalcev. Njegovi kritiki so smešili vztrajanje pri katah in javno grajali, kot so ga poimenovali “mehki karate”, kot preveliko izgubo časa. Funakosi je vztrajal na principu hito-kata sanen (tri leta za eno kato).

 

Gichin Funakoshi je bil skromen mož. Oznanjal je in živel po načelih čiste ponižnosti. Ni pridigal o ponižnosti v vrlinah, temveč o prvinski ponižnosti človeka, ki je prizemljen in ki gleda na stvari s prave perspektive in s polnim zavedanjem. Živel je v miru s seboj in s sotovariši.

 

Kadarkoli omenimo ime Gichin Funakoshi, nam na misel prideta besedni zvezi Mož poti (man of Tao – (Do) in Mali človek (Little Man). Govori se, da ga je neki učenec nekoč vprašal: “Kakšna je razlika med “možem poti” in “malim človekom”?”

 

Sensei je odgovoril:

 

“To je enostavno. Ko mali človek prejme svoj prvi DAN (stopnja), komaj čaka priti domov in na ves glas vsem povedati, da je dobil svoj prvi dan. Ko dobi drugi dan bo splezal na streho in na ves glas oznanil vsem ljudem. Ko bo dobil tretji dan, bo sedel v avtomobil in med paradiranjem po mestu na ves glas trobil in dal vedeti vsem in vse o svojem tretjem danu”.

 

Sensei nato nadaljuje:

 

“Ko mož poti (Man of tao) prejme prvi dan, bo v hvaležnosti sklonil glavo. Ko bo prejemal drugi dan, bo sklonil glavo in upognil ramena. Ko dobi tretji dan, se bo priklonil v pasu in po tihem hodil vzdolž zidu, da ga ljudje ne bi videli ali opazili.”

 

Funakoshi je bil mož Poti. Ni posvečal pozornosti tekmovanjem podiranju rekordov ali prvenstvom. Poudarjal je pomen doseganja osebne popolnosti posameznika. Verjel je v dostojanstvo in spoštovanje, ki ga dolgujemo ljudje drug drugemu.

 

Umrl je leta 1958 v 89 letu potem, ko je ponižno dal največji prispevek karateju.

 

….

 

OPOMBA:

 

Gichin funakoshi je iskreno verjel, da je potrebno celo življenje, da bi se naučili peščico kat in da jih je dovolj šestnajst. Izbral je tiste, za katere je smatral, da so najprikladnejše za fizični razvoj in samoobrambo in pri tem vztrajno zagovarjal stališče, da je karate prej umetnost kot šport. Zanj so bile kate karate.

 

 

Gigo (Yoshitaka) Funakoshi (1906-1945)

 

je bil rojen na Okinawi, kjer mu je bila pri sedmih letih diagnosticirana tuberkuloza. Kot otrok je bil bolehen, tako je pri dvanajstih letih pričel z vadbo karateja z namenom izboljšati si zdravje. V ranih letih je Gichin Funakoshi sina Giga opgosto jemal s seboj na treninge z Anko Azatom (Anko AzatoI in Yasutsune Itosujem (Yasutsune Itosu). Gigo se jez očetom preselil z Okinawe v Tokio pri pri svojih sedemnajstih in pozneje postal radiolog na oddelku za fizikalno in medicinsko svetovanje na ministrstvu za izobraževanje.

 

Ko je očetov Shihan Takeshi Shimoda umrl, je Gigo prevzel njegov položaj v Shotokan organizaciji in poučeval na različnih univerzah. Gichin Funakoshije spremenil karate iz čiste samoobrambne borilne tehnike v filozofsko borilno pot (DO) ali gendai budo, njegov sin Gigo pa je pričel razvijati karate tehnike, kar je nedvomno ločilo karate-do od lokalnih veščin z Okinawe. Med letoma 1936 in 1945 je Gigo karateju dal popolnoma drugačen in japonski značaj na osnovi njegovega preučevanja modernega kenda (pot japonskega meča) pod vodstvom Senseija Hakudo Nakayame. Pri razvoju karateja sta z njim v prvi vrsti sodelovala Shigeru Egami in Genshin Hironishi.

 

Skozi svoje mesto učitelja in razumevanje japonskih borilnih veščin je Gigo postal tehnični kreator modernega shotokan karateja. Leta 1946 je bila objavljena knjiga Karate Do Nyumon, katere avtorja sta bila Gigo in Gichin Funakoshi. Gigo je bil avtor tehničnega dela medtem, ko je Gichin napisal uvod in zgodovinski del.

 

Medtem ko sta starodavni veščini To-de in Shuri-te poudarjali razvoj in rabo zgornjega dela telesa, napade z odprto roko, kratke distance, vzvode na sklepih, osnovno grabljenje (prijemanje), udarce v vitalne točke in uporabo prednjega udarca z noogo in variacij le-te, je Gigo razvil tehnike boja na dolgih razdaljah z uporabo nizkih položajev iz Kendo kate. Gigo je vpeljal višje udarce z nogo vključno z Mawashi geri, Yoko geri kekomi, Yoko geri keage, fumikiri (fumikomi??), Ura mawashi geri |ura geri???|(z zaslugami, ki jih ima pri razvoju te tehnike sensei Kase), Ura mawashi geri in Ushiro geri kekomi. Yoshitaka je bi posebej znan po svojih nizkih položajih, nožnih udarcih, uvedel je Kiba dachi, Yoko geri in Mae geri v Shotokan stil. Vse navedene tehnike so postale del že tako obsežnega nabora starodavnih tehnik z Okinawe.

 

Nožne tehnike, ki jih je izvajal Gigo so bile z višjim dvigom kolena, kot pri prejšnjih stilih, močno je bila poudarjana uporaba bokov. Ostale tehnične izboljšave so vključevale tehnike kot sta odprt položaj telesa (hanmi) pri blokiranju in uporaba zadnje noge in bokov pri izvajanju tehnik. Te prilagoditve so omogočale izvedbo prodornega napada s celim telesom s pravilno poravnavo telesa. Gigo je spodbujal prosto borbo.

 

Gigov stil kumiteja je bil zasnovan na močnih in hitrih udarcih z uporabo nizkih položajev vezavi tehnik in čiščenjem z nogo. Integracija navedenih sprememb v Shotokan karate je pripeljala do takojšnje ločitve Shotokana id karateja z Okinawe. Gigo je prav tako poudarjal pomen tehnik Oi tsuki in Gyaku tsuki. Treningi v njegovem doju so bili izčrpujoči, med treningi je Gigo od svojih učencev pričakoval, da bodo vložili dvakrat toliko energije, kot bi jo v realno situacujo. Pričakoval je, da jih bo tak intenziven trening pripravil na realno situacijo v kolikor bi do nje prišlo.

 

Težke življenjske razmere med II. svetovno vojno so ga oslabile, toda kljub vsemu je nadaljeval s treningi. Zaradi tuberkuloze je 24. novembra 1945 v Tokiu umrl star komaj 39 let.

 

MASATOSHI NAKYAMA (1913 – 1987)

 

(To je bil biografski zapis Senseia Masatoshi Nakayame, ki je izšel v oktobrski izdaji 1999 v reviji »Sports Observer’ Karate Magazine«. Zapisal ga je Sensei Nadeen Uddin. Obenem se opravičujemo za kakršnokoli napako ali kratico, ki je nastala pri prevodu od Senseia Nadeen Uddina v angleščino).

 

Masatoshi Nakayama

 

V civiliziranem družbi, ne obstaja konec sveta, kjer ljudje, ne bi poznali besedo karate. Čeprav je dolga zgodovina te visoke umetnosti trajala več stoletij, pa ta umetnost ni bila vedno naklonjena za učenje ljudi raznih obdobij. Posvetni ljudje niso bili seznanjeni z besedo karate pred letom 1920.

 

Okinawa je otok, ki ga lahko spoznamo, kot mater te umetnosti. Leži med Kitajsko in Japonsko. Prebivalci tega otoka vsi poznajo besedo karate. V letu 1920 je prebivalec tega otoka, ki je bil strokovnjak te umetnosti odšel na Japonsko, to je bil veliki mojster Gichin Funakoshi. Bil je edini mož, ki je prvič ponesel skrivnosti umetnosti v svet. Mojster Funakoshi je uvedel nove metode v staro umetnost in ustanovil prvo filozofijo karateja na Japonskem in je zato poznan, kot utemeljitelj sodobnega karateja. Miljoni ljudi prevzemajo njegovo filozofijo, ki je poznana kot »Shotokan karate«, po vsem svetu.

 

Sodobna filozofija karateja se je razvila v obdobju med 1920 in 1936. Prodrla je iz Japonske po svetu okoli leta 1940. Veliki mojster te umetnosti pa je preminil leta 1957. Po njegovi smrti so se Japonci še bolj potrudili za širjenje karateja po vsem svetu. V zgodovini je pomemben veliki mojster karateja Masatoshi Nakayama, naslednik Funakoshija, je svojih 75 let življenja posvetil razvoju in popularizaciji karateja po vsem svetu. Skozi zgodovino karateja ima mojster Nakayama velik pomen v pozicioniranju mnogih perspektiv. Povzel je veliko revolucionarnih korakov za prodiranje te umetnosti v vse regije sveta. Napisal je več kot 22 knjig o karateju, v katerih predstavlja karate, s filozofskega, tehničnega, fiziološkega in anatomskega stališča, kot znanstvene osnove. Te knjige so literarni viri za vaditelje te umetnosti.

 

Služboval je kot direktor oddelka Telesne vzgoje na Univerzi Takushoku. V tem času je dosegel pri japonskem Ministrstvu za izobraževanje, da je bil Shotokan karate sprejet, kot vzgojni subjekt. Po tem je začel kot pobudnik v vseh vzgojnih ustanovah na Japonskem.

 

Na ta način je oblikoval pravila tekmovanja po dolgotrajnem preučevanju umetnosti »Karate do«. Tako je bila prvo »All Japan Karate Do Championship« (Tekmovanje Japonskega Karate Do), ki je potekalo v Tokiu leta 1957. To je bilo prvo karate tekmovanje na Japonskem, kot tudi v svetu. Pravila tekmovanja,ki so bila z nekaterimi spremembami uporabljena, so postala kmalu zlata pravila za vse organizacije karateja po svetu. Niso vse karate organizacije registrirane v mednarodnem olimpijskem komiteju(JKA npr.ni priznana…WKF je prizanan in se trudi da bi se kaarte pojavil na uradnem sporedu iger…..)vendar vse uporabljajo približno ista pravila tekmovanj.

 

Veliko let kasneje je bila ustanovljena zveza z imenom World Union of Karate Do Organization (WUKO). Prvo svetovno prvenstvo v karateju je potekalo v Tokiu 1970. V tem pomembnem dogodku je bil mojster Masatoshi Nakayama glavni sodnik tekmovanja. Pred tem dogodkom je potekalo leta 1968 v Mexico city, prvo svetovno predtekmovanje karateja za svetovno tekmovanje in leta 1969 prvo FAJKO vse-japonsko tekmovanje v karateju, pri katerih je bil glavni sodnik tudi Masatoshi Nakayama.

 

Mojster Masatoshi Nakayama je bil rojen 1913 v Kanazawi na Japonskem. Eden največjih karate mojstrov, strokovnjak vzgoje, avtor in vodja je preminil 14. aprila 1987. Za seboj je pustil veliko bogatih študij Karate Do in brez dvoma v zgodovini človeštva ne bo pozabljen zaradi njegovih velikih del.

 

Po njegovi smrti je JKA takorekoč razpadla,…..

 

HIDETAKA NISHIYAMA (1928 – 2008)

 

 Hidetaka Nishiyama se je rodil v Tokiju leta 1928. Svoje usposabljanje v karateju je začel leta 1943 pod vodstvom Gichina Funakoshija, ustanovitelja Shotokan karateja.

 

Dve leti kasneje, v času študija na univerzi Takushoku, je postal član univerzitetne karate ekipe ter leta 1949 njegov kapitan. Soustanovil je All Japan Collegiate Karate Federation v kateri je bil izvoljen za prvega predsednika.

 

Leta 1951, po opravljenem magisteriju iz ekonomije, je soustanovil Japan Karate Association (JKA) in bil izvoljen v njen upravni odbor.

 

Leta 1952 je bil izbran za enega izmed učiteljev borilnih veščin programa bojnega usposabljanja za Strateško zračno poveljstvo (SAC) ZDA. V tem programu se je osebje SAC, pod okriljem najboljših karate mojstrov (Gichin Funakoshi, Masatoshi Nakayama in Isao Obata), usposabljalo v Judu, Aikidu in Karateju. Leto za tem je SAC Nishiyamo povabil, da za obdobje treh mesecev obišče baze SAC v ZDA. Leta 1960 je izdal knjigo: »Karate: The Art of Empty-Hand Fighting«, ki še danes velja za dokončno knjigo o tej temi. Zdaj, v svojem 80. tiskanju, je eden od najbolje prodajanih karate priročnikov v zgodovini.

 

Nishiyama se je preselil v ZDA leta 1961, potem ko je prejel povabilo od SAC učencev in karate članov stanujočih v ZDA. Kasneje istega leta je Nishiyama organiziral All-American Karate Federation (AAKF), bazirano kot narodno-amatersko karate organizacijo. Novembra 1961 je Nishiyama, pod nadzorom AAKF, organiziral prvo državno prvenstvo v karateju v Los Angelesu, Kaliforniji, kjer je tudi ustanovil svoj dojo (šola karateja). Od takrat je bil Nishiyama glavna sila pri širjenju stila Shotokan karateja v ZDA in v tujini.

 

Leta 1965 je Nishiyama združil glavne japonske karate stile, organiziral komite in to je privedlo do prvega mednarodnega tekmovanja v karateju med ZDA in Japonsko.

 

Leta 1968 je organiziral prvi svetovni karate turnir, ki je potekal v Arena Sports v Los Angelesu. Konferenca, ki je potekala v času turnirja, se je zaključila z oblikovanjem mednarodne karate zveze, ki je bila zadolžena za organizacijo prvega svetovnega prvenstva v Tokiu.

 

Leta 1970 se je, med reorganizacijo AAKF kot tradicionalnega upravnega organa, JKA karate skupina ločila in postala JKA-ZDA, del AAKF. Nishiyama je še naprej opravljal svojo funkcijo kot predsednik JKA-ZDA in tudi kot predsednik AAKF. Aprila istega leta je AAKF postala članica ameriškega olimpijskega komiteja.

 

Leta 1973 je Nishiyama soustanovil Pan American Karate Union (PAKU) in bil izvoljen za njenega prvega predsednika. Prvo PAKU prvenstvo je potekalo v Riu de Janeiru.

 

Na podlagi sporazuma iz leta1968, sta se organizirala turnirja v Tokiju (1970) in Parizu (1973), vendar sta povzročila nesoglasja med karateisti, zaradi neprisotnosti uradne mednarodne organizacije. Mednarodno srečanje v New Yorku, ki je sledilo, je povzročilo nastanek International Amateur Karate Federation (IAKF). IAKF je organiziral svoje prvo svetovno prvenstvo leta 1975 v Los Angelesu.

 

Leta 1976 je Nishiyama nadziral nastajanje komiteja za Mediteransko karate prvenstvo in ustanovitev Bolivijske karate zveze. Kasneje istega leta je, v imenu IAKF, Mednarodnem olimpijskem komiteju poslal vlogo, s katero si je prizadeval za priznanje karateja kot olimpijskega športa.

 

Leta 1979 je, v skladu z javnim pravom ZDA, ki je urejal vodilne organe nacionalnih amaterskih športnov, All American Karate Federation nasledil Amrtican Amateur Karate Federation. To je bila javno koristna in neprofitna organizacija, Nishiyama je bil izvoljen za njenega prvega predsednika.

 

Leta 1985 se je IAKF preimenovala v International Traditional Karate Federation (ITKF). ITKF je, pod vodstvom Nishiyame, leta 1987 s potrdilom Mednarodnega olimpijskega komiteja, postal upravni organ tradicionalnega karateja.

 

10. oktobra 1999, na Nishiyamin 71. rojstni dan je, v znamenje časti, ameriška zastava plapolala na Kapitolu v Washingtonu. To dejanje je pomenilo zahvalo Nishiyami za desetletja prizadevanj v imenu tradicionalnega karateja in njegovega prispeveka k fizičnem in psihičnem zdravju Američanov, ki trenirajo karate. Najbolj žalostno in tragično pa je,da ga organizacija,ki jo je pomagal ustanoviti v svoji domovini(JKA)zaradi medsebojnih razprtij in finančnega pohlepa ni podpirala, prav tako ga ni podprla pri njegovih prizadevanjih za vstop na OLIMPIJSKE IGRE. Očitno je bil pohlep po denarju in osebnem povzpetništvu premočan. Ponovila se je stara zgodba: mojster Hidetaka Nishiyama je bil državljan sveta,razen v svoji matični karate organizaciji,JKA.

 

Nishiyama je bil počaščen, ko je maja 2000 v Moskvi potekal Nishiyamin pokal. To je bil prvi uradni karate dogodek v Rusiji od konca Sovjetske zveze. Novembra istega leta ga je japonski cesar odlikoval s »Kunyoto« (četrtim redom za zasluge), za njegove številne prispevke in za promocijo japonske kulture preko tradicionalnega karateja.

 

Ob prvem svetovnem prvenstvu v tradicionalnem karateju je Nishiyama, oktobra 2001, od predsednika Republike Poljske, Aleksandra Kwasniewskega, prejel častniški križ Republike Poljske za zasluge.

 

Zaradi njegovih tehničnih superiornih sposobnosti in njegovih discipliniranih poučevanj, se je ugled Nishiyame razširil po vsem svetu. Treniral je na tisoče učencev, mnogi izmed njih so danes dobro poznani nacionalni prvaki in učitelji. Leta 2005 je zaključil svoj tri desetletja trajajoč študij o Budu in njegovem pomenu za umetnost tradicionalnega karateja. Ob zaključku tega življenjskega projekta je bil zelo ponosen in prepričan, da bo pridobljeno znanje o pravi umetnosti tradicionalnega karateja lahko prenesel na prihodnje generacije. Karate učencem je polagal na srce, naj se soočajo z izzivi in sprejmejo priložnosti, ki jim jih karate nudi. Na ta način se bo tradicionalni karate lahko še naprej razvijal v korist vseh, ki si prizadevajo za doseganje višjih ravni razumevanja tako v umu kot telesu.

 

Leta 2005 je Nishiyama, na mednarodnem taboru v San Diegu, predstavil nov sistem treniranja tradicionalnega karateja. V letih 2006 in 2007 je v karate taborih predstavil podrobnejšo študijo o Budu in njegovo povezavo z tehnikami, ki jih zahteva umetnost tradicionalnega karateja.

 

Dokler mu bolezen tega ni preprečila, je Nishiyama še naprej vodil treninge karateja v Nacionalnem karate inštitutu v Los Angelesu. Prav tako je še naprej izvajal seminarje ter obiskoval vsa nacionalna in mednarodna tekmovanja, tako v ZDA, kot drugje po svetu. Ostajal je tudi na svojem vodilnem položaju v ITKF in AAKF.

 

Umrl je 7. novembra 2008 v Los Angelesu v Kaliforniji. Zapustil je svojo ženo Yohko ter hčere Yumi, Amy in Nami.

 

Še danes njegovo ime ostaja simbol moči v svetu tradicionalnega karateja. Njegovo znanje še danes živi preko njegovih učencev, ki trenirajo tradicionalni karate v »dojih« po celem svetu.

 

HIROSHI SHIRAI 

 

Mojster Hiroshi Shirai se je rodil 31.7.1937 v Nagasakiju na Japonskem. Kmalu po dopolnjenem osmem letu – 9.8.1945 – je na mesto padla atomska bomba.

 

Izobraževal se je na univerzi Komazawa, kjer je diplomiral iz geologije. Med študijem, ob ogledu nekaterih filmov, v katerih so mojstri Nakayama, Nishiyama in Kase prikazovali karate se je odločil da bo tudi sam začel z vadbo. 1955. leta začne v univerzi Komazawa vaditi karate pod vodstvom mojstrov Nishiyame in Tsujime , že dve leti po tem pa s svojo vztrajnostjo in močno voljo doseže I. DAN. Leta ’59 stopi še stopničko više po DAN lestvici, poleg tega pa osvoji 1. mesto na državnem prvenstvu.
1960 pod mentorstvom mojstrov Nishiyama, Kase in Sugiura vstopi v JKA, leto kasneje pa osvoji III. DAN ter dobi tudi dovoljenje za poučevanje, na Japonskem državnem prvenstvu pa osvoji 2. mesto. Že naslednje leto svoj rezultat izboljša z naslovom državnega prvaka. V letu 1963 je proglašen za Mojstra, 64. pa doseže V. DAN. Skupaj z mojstri Kase, Kanazawa in Enoeda vodi seminarje po ZDA, Evropi in Južni Afriki.
Po tej izkušnji se želi ustaliti v Italiji, kjer začne svojo dolgo poučevalno pot, na kateri inštruira trenutno najboljše Italijanske mojstre. 1966. ustanovi »Italijansko karate zvezo« (Assocazione Italiana Karate – AIK). Poleg poučevanje se tudi sam izobražuje, zato 69. leta dobi VI. DAN. Leta 1970 ustanovi znano »Italijansko športno federacijo za karate« (Federazione Sportiva Italiana Karate – FeSIKa), ki doseže mnoge rezultate v svetovnem merilu. Leta 1974 doseže že VII.DAN stopnjo, dve leti kasneje pa izda Priročnik za karate. 1978. je glavni pobudnik združitve med FeSIKa in FIK, že v naslednjem letu ustanovi »Italijanski Shotokan inštitut« (Istituto Shotokan Italia – ISI). V 80. letih je tudi predsednik tehnične komisije ki izbira reprezentanco. Naslednja – VIII.DAN stopnja sledi 86. leta. S pomočjo peščice mojstrov, ki kasneje sestavljajo vodstvo, novembra 89. ustanovi »Italijansko federacijo za tradicionalni karate in sorodne discipline« (Federazione Italiana Karate Tradizionale e Discipline Affini – FIKTA), sam pa postane njen tehnični direktor. Pod okriljem zveze FIKTA deluje več kot 500 klubov, 37. 000 učencev in več kot 1.000 izurjenih karate mojstrov Shotokana v Italiji, pa tudi najboljši Italijanski karateisti, ki dosegajo mnoge visoke uvrstitve tako v Evropskem kot Svetovnem merilu.
Na prelomu med tisočletjema, 99. leta Mojster doseže IX. DAN.

 

V Mojstrovi knjigi – Priročnik za karate – lahko najdemo vse premike, tehnike in udarce Shotokan kat. Mojster kaže pot s sledečimi besedami: »Ne glede na veliko razširjenost karate še vedno ni popolnoma dojet in cenjen z vidika izobraževanja in vzgoje na duhovnem področju, ki je ideološki temelj karateja.«