Splošno o makiwari
Pojem ali pomožno sredstvo pod imenom makiwara pozna vsakdo, ki je kadarkoli oblekel beli kimono, še posebej, če je imel priložnost vaditi v klubu, ki goji tradicionalni pristop h karateju, brez obzira na stil. Seveda ta pojem poznajo tudi tisti, ki vadijo tako imenovani splošni karate (kakor ga pojmuje INTERNACIONALNI OLIMPIJSKI KOMITE) vendar v njihovem načinu vadbe makiwari ne posvečajo nobene pozornosti. Nadomestili so jo s plastično folijo, ki ob dotiku odda zelo lep in močan zvok, ali pa s fokuserji, to so ščitniki, ki jih uporabljajo kot premikajoče se tarče, ki se jih mora napadalec dotakniti.
Pod pojmom makiwara, je vsem nam pred očmi pokončna lesena deska, v katero udarjamo z roko, z nogo pa bolj poredkoma, kar je velika napaka vadečih. Prav pri nožnih tehnikah je odziv makiware zelo pomemben in prav tu je najtežje ustvariti kime. Pa vendar je pomen makiware, kot pripomočka pri osebnem razvoju karateke (osebe,ki vadi karate), ki želi poglobljeno vaditi karate – do, oziroma se bolj posvetiti tej plemeniti in izredno koristni veščini, pomembnejši, kot si na prvi pogled lahko mislimo.
V uvodu sem že omenil, da makiwaro poznajo tudi splošni karateisti, ki pa njen sicer najbolj razvpit, hkrati pa obroben namen (utrditev kože na členkih) pesti seiken pač rešujejo tako, da izvajajo sklece na pesteh v tate poziciji in na ta način pridobijo malce debelejšo kožo na členkih, kar naj bi kazalo na to, da se ukvarjajo s karatejem. Ker je tekmovalni sistem splošnega karateja tak, da je v boju potreben le dotik nasprotnika, brez tehničnih zahtev, je njihovo pojmovanje makiware seveda temu primerno.
V tradicionalnem karateju tekmovalni sistem shiai postavlja povsem drugačne zahteve glede točkovanja karate tehnike, pri tem pa je vloga makiware za kvalitetno izvajanje karate tehnik na tekmovanjih neprecenljiva, nepogrešljiva pa je tudi pri osebnem razvoju.(TU JE POTREBNO POUDARITI STAROSTNO MEJO…..V NOBENEM PRIMERU DO 18 leta…)
Z delom na makiwari (izvajanju osnovnih, enostavnih karate tehnik), moramo začeti zelo previdno. Ni potrebno, da jo uporabljamo vsak dan, dovolj je trikrat tedensko (še najbolje po osebnem programu). Pričnimo previdno, z desetimi ponovitvami. Ko jih lahko izvedemo samozavestno, močno, s KIME in KIAI, število postopoma večamo do sto ponovitev.
Ni potrebno izvajati na stotine ponovitev, saj lahko pride do poškodbe telesa. Izračun dela na makiwari, je sledeč: če vadimo trikrat tedensko po 100 ponovitev, to pomeni 300 na teden, kar je najmanj 1200 na mesec. Če to pomnožimo z meseci v letu, je število kar lepo in sicer najmanj 12.000 ponovitev!
Po mojem osebnem mnenju in izkušnjah je to dovolj, še posebej če so to močne serije, ki s časom resne vadbe , na kakovosti še pridobivajo!
Kako si naredimo makiwaro
Za makiwaro uporabimo desko iz trdega, prožnega lesa in sploh ni nujno, da je les “orientalski”. Domači les (bukovina) je dovolj trpežen in prožen. Deska mora biti na enem koncu zožena, tako da je prožnejša pri udarcu.
Ponavadi je po izvedbi vzidana, ali na mnogo drugih načinov pritrjena na pod-tla, vendar to ni pravilo. V našem doju v Kopru smo ohranili nov, kakovosten plavajoči parket tako, da smo makiware pripeli s kovinskimi nosilci na betonske preklade, kar se je pokazalo kot izredno praktična rešitev tudi glede prostora in kotov izvajanja tehnik.
Zelo važen je naklon udarne površine, torej površine v katero bomo izvajali tehnike. Poleg tega, da mora biti primerno velika, da je ne zgrešimo (ko udarimo najmočneje), mora biti tudi primerno mehka in ne pretrda (lahko postane izredno škodljivo!). Res je, da so na Okinawi imeli makiware ovite s trdo slamo, vendar je tudi res, da so jih vsakodnevno namakali, da jim ne bi razrezala kože. Naklon pri makiwari pa je važen zato, ker če ga ni, se po doglednem času lahko pojavi bolečina v zapestju, ki mora to pomanjkanje naklona prisilno uravnavati.
Zaželeno je, da bi imeli na razpolago dve makiwari in sicer za sredinsko regijo chudan ter za visoko regijo jodan, ki je seveda pod kotom. Ni praktično, če imate dve makiwari preblizu eno ob drugi, tako dve osebi ne bi mogli hkrati izvajati tehnik, sploh pa ne s strani!
Vadba na makiwari
Predpogoj za resno delo na makiwari je izredno čista osnovna karate tehnika in fizična pripravljenost. Kot sem že omenil, je občasno delo na makiwari zelo škodljivo in ne prinaša rezultatov, temveč samo poškodbe. Makiwara je stroga učiteljica in ne dopušča površnosti ali zaletavosti. Glede fizične priprave je potrebno vedeti, da bodo le močna ramena, komolci in čvrsto zapestje z močno kožo na členkih seiken lahko prenesla oziroma vzdržala povratno vibracijo in sicer samo tako, da v trenutku dotika najmočneje poudarimo kime, torej ne dovolimo, da bi nas makiwara prestavila nazaj celega ali pa samo v ramenih. Odlična priprava je izvajanje sklec na pesteh v tate poziciji in sicer najmanj 50 ponovitev naenkrat.
Delo na makiwari naj zaradi tehnične, fizične in psihične zahtevnosti, na začetku poteka samo pod kontrolo učitelja in sicer samo za moške, starejše od 18 let. Nobene potrebe ni, da bi dekleta, ženske ali mladoletniki tolkli po deski.
Po dobri, zbrani vadbi je potrebno roke (členke) držati nekaj minut pod mrzlo vodo, ali pa namazati s kremo, ki bo ublažila šok/pritisk na kožo in kosti.
Za začetnika je nujno izvajanje tehnik na mestu, z odmerjeno razdaljo, iz osnovnih položajev, torej z roko ki udarja, na boku. Glede na napredek, se tehnike lahko izvajajo iz različnih kotov ter na različne načine: v gibanju, v koraku, v dokoraku, v zdrsu, z menjavo strani na mestu, s predgibom….
Iz različnih položajev dachi je potrebno izvajati različne karate tehnike, ki utrjujejo različne udarne površine na rokah, torej tsuki in uchi waza (seiken, shuto, haito…). Seveda je to potrebno tudi pri nožnih tehnikah, keri waza (koshi, sokuto, kakato…)
Preidimo na samo izvedbo osnovne karate tehnike. Glede na to, katero tehniko želimo izvesti, se postavimo v določen položaj in odmerimo razdaljo. Razdalja naj bo takšna, da pest doseže cilj 5 cm izza makiware. Telo naj bo sproščeno, izvedba pa mora biti eksplozivna (ne plavajoča), na koncu pa izredno poudarjen kime, kar se pokaže v tem, da ne dovolimo, da bi nas makiwara odmaknila.
Pri tradicionalnem karateju, vsled tehničnih zahtev (na tekmovanjih je to bistven pogoj za dosego točke), poudarjamo stalen stik s tlemi, torej oboje stopal močno upreti v tla (ne samo rob stopala, ampak celotno površino).
V toku izvedbe moramo stopala, boke in celotno telo potiskati še bolj v tla in v smeri makiware, nikakor ne gor (kar je lahko princip drugih borilnih veščinah, npr. Tae-kwon-doja…). Telo mora biti sproščeno, vendar ne ohlapno. V toku izvajanja mora biti pogled usmerjen naravnost naprej, ne dol ali v stran. V našem doju smo ta na videz smešen problem (največkrat se karateisti niti ne zavedajo, kam gledajo, rešili tako, da smo na makiwaro narisali nasprotnikove oči, v katere mora karateka stalno gledati (tudi ko vrača roko – pripravlja tehniko). Prav tako ne smete spuščati glave in gledati izpod čela, ker je to zelo škodljivo za vratna vretenca. Seveda je za tako delovanje potrebna visoka koncentracija, kar je tudi namen in korist vztrajnega dela na tem pripomočku.
Preidimo k glavnemu namenu druženja z makiwaro. To je kime. Nobena druga borilna veščina ne poudarja te komponente bolj kot Shotokan karate (mojster Masatoshi Nakayama je vedno pravil, da je kime bistvo karateja. Nobena tehnika, ki ni izvedena s kime, se ne more šteti za karate).
V trenutku, ko dosežete makiwaro, morate dobesedno napeti in učvrstiti celotno telo, ter ga podpreti z kratkim, globokim in ostrim izdihom kiai. Ko ste udarili makiwaro ter jo potisnili 5 cm nazaj, ne dovolite, da vas le ta odbije, ampak stabilizirajte celo telo (če tega ne storite, bi se v realni situaciji, kakor žogica odbili tudi od nasprotnika, če bi se le ta čvrsto postavil…). Zadržite zelo kratek trenutek (kime je brezčasen) in ostro vrnite roko v začetni položaj (ne mehko…). Če ste pravilno izvedli tehniko, boste začutili močno povratno moč prožne deske.
Ob udarcu se bo slišal zvok, ki pa ne sme biti ploskajoč ali lepo visok. To pomeni, da ste udarili napačno, s preveliko površino pesti. Zvok mora biti globok, zamolkel in kratek, kar pomeni, da ste preko dveh kvadratnih cm na roki, skozi kristalno čisto in pravilno karate tehniko prenesli kompletno moč celega telesa/mišičevja in okostja skozi makiwaro, s pomočjo odriva/stika s tlemi inv končnici podprto z izdihom/KIAI.
Vse te komponente, skupaj z ostro koncentracijo, imenujemo KIME.
In na koncu…
Kime je torej bistvo makiware. Ne izvajajte tehnik brez kimea. Vaše izvedbe naj bodo tekoče, mehke v eksplozivnosti/poti tehnike, vendar izredno ostre v končnici, s stabilnim položajem, podprte s kiai, kime pa naj bo vidno poudarjen. Vse to morate seveda izvajati z največjo možno koncentracijo.
Pustimo ob strani tiste poškodbe, ki so takoj vidne in takoj zabolijo, kot na primer odrgnjena koža ali zvin zapestja. V takih primerih je treba pač nehati z vadbo, dokler se koža ne zaceli ali zapestje neha boleti. Ni potrebno biti junak, ter tvegati še razširitev in infekcijo rane.
V primeru, da v končnici ne izvedete močan kime, se bodo povratne vibracije prenesle skozi vašo roko v rame ter v vratna vretenca, kar ima lahko po nekaj letih resne zdravstvene posledice. Vsak drugačen način dela ni tradicionalni karate, ne upoštevanje zgoraj napisanega, pa v veliki meri poveča verjetnost takojšnje poškodbe, ali v doglednem času.
Ne smete izvajati udarcev na “plavajoči način”, torej jemati zalet. Na makiwaro se ne smeti naslanjati in je ne odrivati,posebno pri potegu roke ali noge nazaj. Posebno pozornost posvetite roki, ki se vrača (hikite) saj le ta pomaga pri udarcu in na koncu skupaj z boki pomembno stabilizira vaše telo.
Torej, če želite vaditi to čudovito, plemenito borilno veščino, morate izkusiti makiwaro, vendar vadite pravilno in vztrajno, ne hitite!
Oss!
Stojan Šestan
GO-DAN TKF Slo