Obrazložitev osnovnih pojmov o karateju…

(izredno pomembno za vse, ki vadijo…).

Kaj je BUDO?

Japonci pojmujejo njihove moderne borilne veščine budo, kar pomeni ˝pot bojevanja˝ ali ˝pot bojevnika˝. Bolj tradicionalne veščine so pogosto imenovane bujutsu, kar pomeni ˝borilne tehnike˝. Bujutsu zajema jujutsu, iz katerega se je razvil bolj sodoben judo; kenjutsu, iz katerega se je razvil kendo; in aikijutsu, iz katerega se je razvil aikido. Judo, kendo in aikido so budo, prav tako tudi karate.

Razlika med bujutsu in budo je v večini primerov v poudarku: klasične veščine so splošno povezane z vojnami, zato je velik poudarek postavljen prav na samoobrambnim tehnikah, katere so prenevarne za uporabo na prijateljskih tekmovanjih. Čeprav so moderni mojstri buda prav tako usposobljeni v teh tehnikah. Poudarjajo te tehnike kot zaščito. Borilne veščine so nekaj kar vsi, mladi in starejši, lahko prakticirajo z užitkom.

Še ena razlika v poudarku je lahko vidna v uporabi besede do v budu. Do pomeni ˝pot˝, pot ki jo človeški duh prepotuje skozi življenje, od rojstva do smrti. Čeprav je duhovni premislek bil prisoten že v usposabljanju tradicionalnih veščin, večji poudarek pa je prisoten v modernih veščinah.

Obstajajo tudi druge tradicionalno japonske veščine, katere se prav tako opredeljujejo s konceptom do-ja, kot na primer sado, čajna slovesnost ali ˝pot čaja˝, in shodo, kaligrafija ali ˝pot pisanja˝. Medtem ko se vsi odražajo zamišljeno na duhovno potovanje skozi življenje, se budo razlikuje v zavedanju na nevarnosti skozi to potovanje.

Prvi ideogram bu je sestavljen iz dveh radikalov, prvi je hoko, kateri se nanaša na halberd, orožje podobno kopju, pod katerim pa je drugi, izpeljanka besede matagu, ali ˝narediti korak˝, skupaj predstavljata sliko koraka naprej z orožjem. Tisti ki se ukvarjajo z borilnimi veščinami se morajo zavedati da korakajo po duhovni poti z orožjem v roki, in predvsem zavedati in ceniti to možnost da njihovo potovanje se lahko, v nesrečnih okoliščinah, nenadoma konča. To bi moralo služiti kot zavedanje vrednosti njihovega življenja in tistega ostalih.

Kot je nekega dne dejal karate mojster Gichin Funakoshi (1869-1957) ,˝ V karateju ni prvega udarca˝. Pogosto se zgodi da nasilje veže nase več nasilja, kar se lahko zaključi tragično. Pravilen način uporabe vaših spretnosti v karateju je z veliko previdnostjo in zavedanju krhkosti življenja.

Korenine karateja ležijo v antični Okinawi in Kitajski, a se je ta razširil po celotni Japonski in po svetu kar je moderen pojav, kot prav tako večina metod treninga in poudarek na duhovnost, kar uvršča karate med ostale japonske budo veščine.

• Bu je fonetični element. Zgornji del predstavlja halbert in označuje izgovorjavo. Spodnji del predstavlja stopalo, kar pomeni napredovati. Skupaj prvotno pomenita en korak naprej. Kasneje se je pomen spremenil v vojaško moč oziroma moč.
• Do je fonetični element. Leva stran predstavlja stopalo in spodnje črte pa hojo navzdol. Skupaj pojmujeta ˝cesto˝ oziroma ˝pot˝. Element na desni pa označuje izgovorjavo.

Kaj je KARATE?

Na to vprašanje ni težko odgovoriti. Karate je borilna veščina, oblika samoobrambe. Učence uči razvijati hitre, močne udarce in nožne tehnike, prav tako sklepne manipulacije in metanje. Karate lahko definiramo kot antičen. Pojavil se je že stoletja nazaj na otokih Okinawe, danes najjužnejši del japonske. Najverjetneje se je karate razvil iz Kitajskih borilnih veščin, Okinawa pa je bila že od 14. stoletja izpostavljena trgovskim izmenjavam z Kitajsko.

Danes razširjen pomen besede karate je ˝prazna roka˝ v japonščini. Leta 1920, ko je bil karate poznan že na japonski celini, beseda se je še vedno pisala z ideogramom kara, ki se nanaša na Kitajsko, in te, ki pomeni roka. S pojmovanjem te veščine ˝Kitajska roka˝ je bilo to priznanje njenega izvora. Kasneje, ko se je karate razcvetel na japonski, prvi ideogram so spremenili v ˝prazna˝, tudi izgovorjeno kara. ˝Prazna roka˝ se nanaša na sposobnost učencev karateja uporabljati samo sebe za obrambo in ne orožja. To namiguje tudi na vpliv ZEN budizma na japonske borilne veščine. Koncept praznega uma je glavna tema Zena.

Učenja karateja so zelo globoka. Učenci morajo vedno razmisliti o načinih kako se izogniti konfliktom v njihovem življenju, saj je lahko karate zelo uničujoč. Prav tako se morajo naučiti sodelovanja z drugimi, s spoštovanjem in vljudnostjo, zato da bi lahko trenirali karate varno in učinkovito.

Antične tradicije karateja pa prav tako učijo , da morajo učenci nenehno razmišljati o sebi, njihovemu odnosu in obnašanju.

Kaj pomeni posvetiti samega sebe enemu cilju?

Kdaj se dovolj trudimo?

Zakaj pokažemo spoštovanje?

Zakaj sledimo tradicionalnim načelom?

Kdaj je primerno uporabiti svoje znanje karateja za samoobrambo ? Odgovore na ta vprašanja si lahko vsak odgovori samo z dolgo, nepristransko analizo samega sebe.

Moramo se tudi zavedati da karate ima različnim ljudem tudi različen pomen. Mladi, na primer, pogosto začnejo z učenjem karateja zaradi potrebe po samoobrambi. Starejši ljudje, pa karate trenirajo zato da bi obdržali telesno kondicijo. Velikokrat starši vpišejo svoje otroke v karate šole, zato da bi se otroci naučili discipline in koordinacije telesa. Kot lahko vidite, ni enostavno do podrobnosti odgovoriti na vprašanje ˝kaj je karate?˝. Lahko si predstavljate karate kot globoko jezero, in učenje ročnih in nožnih udarcev predstavljajo damo površino vode. Veliko je še za se naučiti v globini, kjer lahko najdete tudi globok premislek o življenju nasploh.

Zanimivo:

• kara ima združen pomen in je tudi fonetski motiv. Zgornji del prestavlja sliko vhoda v jamo, spodnji del pa slika roke ki drži dleto, za delat luknje. Skupaj pomenita ˝praznino˝ ali ˝nebo˝. Oznaka za dleto označuje tudi izgovorjavo.
• Te je znak za roko.

 

Kaj je DOJO?

Ljudje, ki vadijo karate, pravijo šoli ali klubu kjer vadijo, DOJO. Beseda se lahko nanaša na zgradbo v kateri je šola ali pa se lahko nanaša specifično na sobo, telovadnico ali dvorano, kjer dejansko vadijo. Če je pouk zunaj, je igrišče (polje, njiva) pod odprtim nebom DOJO.

DO, prvi ideogram v dojo, pomeni »POT« ali »STEZA«, medtem ko JO pomeni »MESTO«. DOJO pomeni »MESTO KJER NEKDO HODI po POTI ali STEZI«. Mogoče boš mislil, da si je to nasprotujoče: ne moreš hoditi zelo daleč, če tičiš notri v karate studiu. Resnica pa je ta, da te čas, ki ga preživiš v doju lahko vodi dolgo pot po stezi telesne in duhovne rasti.

Prav tako kot drugi Azijci, tudi Japonci pogosto vidijo življenje kot potovanje po stezi, ki se začne z rojstvom in konča, ko umrejo. Pot življenja je enosmerna ulica. Ne moremo se obrniti in ponovno živeti preteklosti. Ko živimo iz dneva v dan, iz leta v leto, se ne bo povrnila niti ena sekunda.

V karateju si učenci prizadevajo hoditi to stezo najbolje kot zmorejo, s spoštovanjem in pogumom soočiti se s težavami, ki jih mogoče srečajo na njihovem potovanju. In ker je trenutek v doju, ko učenec oziroma učenka ne poskuša dati vse od sebe, izgubljen trenutek življenja, karate učitelji povedo učencem, da naj vsako tehniko izvedejo po svojih najboljših zmožnostih.

Na vsakem potovanju srečamo ljudi na poti, in nekateri bodo potovali naprej z nami. Včasih imamo srečo, da razvijemo dosmrtna prijateljstva skozi naša potovanja. Enako velja za potovanje na poti karateja. Dojo ni samo mesto za vadbo, ampak tudi mesto, kjer boš dobil veliko prijateljev in se družil.

V japonski tradiciji se ne izkazuje spoštovanja le ljudem, ampak tudi prostorom in stvarem. To predvsem velja za
duhovno pomemben prostor kot je dojo. Zato moraš poskušati in pomagati vzdrževati tvoj dojo čist in dobro vzdrževan. Ko vstopiš in izstopiš iz doja, se moraš vsakokrat tudi prikloniti. Ljudje pogosto na podoben način izražajo spoštovanje mestom čaščenja. Čeprav karate ni religija, z izkazovanjem svojega spoštovanja pokažemo, da ne jemljemo naš dojo in niti koristi, ki jih pridobimo iz njega, za samoumevne.

• Do je fonetičen znak. Leva stran prikazuje nogo (spodaj), ki hodi po črti, ki predstavlja cesto (zgoraj). Skupaj izražata pomen »cesta« ali »pot«. Element na desni kaže izgovorjavo znaka.

• Jo je fonetičen znak. Leva stran je slika kupa zemlje zgrajenega za čaščenje Boga Zemlje, iz katerega se je razvil pomen »zemlja«. Element na desni prikazuje izgovorjavo znaka in tudi pomeni očistiti religiozno mesto. Skupaj izražata pomen »mesto« ali »prostor«.

 

Kaj je SHOMEN?

Vsak Dojo ali prostor za vadbo ima stran, ki se imenuje SHOMEN. Ta stran se šteje kot najbolj pomembna za tiste, ki vadijo tam karate.

Prvi ideogram SHO pomeni »primeren (pravi)« ali »pravilen«, medtem ko MEN pomeni »sprednja stran (čelo)« ali »pročelje«, ampak ima poseben pomen v doju, kjer se nanaša na enega od notranjih zidov. Shomen je lahko katerakoli stran dvorane, kjer se vadi, razen tista, kjer ljudje vstopajo in izstopajo.

Shomen orientira dojo v prostoru. Je neke vrste kažipot, ki daje notranjemu prostoru doja pomen. Če je dojo stalen in ne najeta ali izposojena zgradba, je shomen običajno okrašen s stvarmi kot so potreti preteklih karate mojstrov, kaligrafskimi deli, miniaturnim oltarjem ali kombinacijo naštetega. Ko je glavni učitelj šole poklican, da se formalno usede (počepne), se bo on ali ona tudi usedla ob shomenu.

V japonski tradiciji se ne izkazuje spoštovanja le ljudem, ampak tudi prostorom in stvarem. To predvsem velja za duhovno pomemben prostor kot je dojo. Ker je shomen najpomembnejša stran doja, se bodo učenci karateja priklonili v njegovo smer na začetku in koncu vsake vadbe. Na ta način izkazujejo da cenijo njihovo šolo, njeno zgodovino in prispevke preteklih in sedanjih mojstrov. To nič manj ne drži, ko je dojo v najeti telovadnici ali celo na travnatem igrišču, ko se karate vadi zunaj. Kjerkoli poteka vadba karateja, je tudi dojo in določen shomen in se upoštevajo enaki predpisi vedenja.

Od vseh učencev karateja se zahteva, da izkazujejo tako spoštovanje, ne glede na etično ali religiozno pripadnost. Ne pozabi, priklanjanje v karateju je izraz spoštovanja in ne čaščenja.

Podobno, priklanjanje ni izraz podrejanja (manjvrednosti), in ne bi se smel počutiti ponižanega pri sprejetju tega vidika Japonskega načina vedenja. Dejstvo je, da lahko opazuješ da ko se učenci priklonijo shomenu pred in po vadbi, učitelj naredi enako. Bilo bi višek predrznosti, da bi sebe vzdignil nad tradicije, ki jim sledi tudi tvoj učitelj. Če si Japonec ali ne, ne glede na tvojo kulturo in njeno zgodovino, ko si v doju moraš upoštevati tradicijo karateja in izkazovati spoštovanje do shomena.

Sho je znak sestavljenega pomena. Spodnji del je noga, ki predstavlja hojo ali potovanje, in črta na vrhu noge izhaja iz elementa za deželo. Izvorno pomeni iti v drugo deželo in jo opomniti ali napasti. Iz tega se je razvil pomen v »primeren (pravi)«, »pravilen« ali »pravi«.

Men je piktografski (slikovni) in diagramatični znak. V središču je piktograf človeške glave. Črta narisana okoli nakazuje pomen »sprednja stran (čelo)«.

 

Kaj je GI?

 

Gi v japonščini ni samostojna beseda, je le pripona ki, uporabljena v primerni besedni zvezi označuje oblačilo. Ko je govora opremi za vadbo karateja jo Japonci poimenujejo z dvema izrazoma: karate-gi (karate obleka) in keiko-gi (vadbena obleka), vendar jo ostali, ki ne poznajo Japonskega jezika, najpogosteje poimenujejo z zlogom gi.

Tradicionalni karate-gi je narejen iz bombaža, vendar ga dandanes nadomešča poliesterska različica. Prav tako je čas prinesel barvne spremembe – nekdaj preprosti, beli keiko-gi, ki je s svojo barvo simboliziral čistost, danes zamenjujejo različni modeli s široko paleto barv na izbiro. Čeprav vaš dojo ne uporablja belega gi-ja si zapomnite, da je izgled vaše uniforme v veliki meri zrcalo vaše karate vadbe.

Še tako mojstrsko izvedena tehnika zgleda površna v umazanem in zmečkanem gi-ju, nasprotno pa čista, urejena oblačila dodajo vašim udarcem živost. 

Veliko karate šol doda na gi tudi svoj grb, najpogosteje na levo stran prsi, blizu ovratnika. Če to velja tudi za vašo šolo, se zavedajte, da se vaša dejanja izven doja odražajo v ugledu vaše šole. Če boste na tekmovanju ravnali nešportno, bo to vplivalo ne le na mnenje drugih o vas temveč tudi o karate šoli v kateri vadite. Enako velja tudi, ko niste v gi-ju – če bodo ljudje izvedeli da vadite karate, bo vaše vedenje vplivalo na ugled karate šole, pa tudi na splošno mnenje o karateju kot borilni veščini. Naj vas emblem na vašem gi-ju neprestano opominja na to. 

Najverjetneje se pri gi-ju največ pozornosti posveča pasu, saj nam njegova barva pove, koliko znanja in izkušenj je pridobil učenec. Barve pasu so od bele (začetnik) do črne (mojster), pri čemer svetlejše barve (še rumena in oranžna) označujejo nižji nivo znanja začetnika, bolj kot je barva temna (zelena, modra, rjava oz. modra, vijolična in rjava), več znanja ima učenec. Črn pas torej označuje zelo visoko stopnjo znanja.

Kljub temu pa ni barva pasu najpomembnejša, temveč sposobnosti, znanje in izkušnje, ki jih simbolizira. Zelo pogosto postane učencem pomembna le barva pasu in ne sámo znanje karateja. Vsak lahko v trgovini kupi pas, vendar se je pomembno zavedati, da ni cilj čim prej doseči eno stopnjo pasu za drugo in v tem tekmovati s sošolci, ampak pridobiti znanja, izpopolniti tehniko in svojo osebnost – stopnje pasu sledijo same od sebe.

Vedno imejte gi čist – izkazujte mu spoštovanje tako da ga pravilno zložite in pospravite, če pa sami tega ne znate vam lahko pomaga vaš učitelj. Prav tako redno skrbite za svoje lase in nohte na rokah in nogah, nikoli se ne zanemarite, saj predstavljate tako v doju kakor izven njega ,v vsakdanjem življenju, šolo in učitelja kjer vadite. Poskrbite, da bo vaš gi lep in čist in on bo vedno poskrbel za perfekten izgled vaših karate udarcev.

Kaj je MOKUSO?

 

Številni ljudje razumejo karate kot veščino meditiranja, kjer se lahko v danem trenutku posvetijo le sebi. Želijo se videti kakršni so sedaj, ne kakšni so bili včeraj ali samo nekaj trenutkov nazaj, niti kakšni bodo jutri ali čez nekaj sekund. Tako se lahko skoncentrirajo le če se zmorejo oddaljiti od vsakodnevnih problemov – službe, domačih opravil, šole, nalog, ki jih čakajo. Uro ali dve želijo porabiti le zato, da bodo lahko izpopolnili tehniko karateja.

Če uspeš vsak trenutek življenja živeti tako, da ga po najboljših močeh izpopolniš, izkoristiš do perfektnosti, boš lahko zares živel. Tako ne boš nikoli obžaloval, da nisi živel življenja do maksimalnih možnosti, ki ti jih nudi. Ampak to je zelo težko doseči, če ne celo nemogoče. Vsak od nas v določenem trenutku postane raztresen, okoli nas se dogajajo številne reči, ki nas de koncentrirajo. Učenci karateja se vsaj med vadbo karateja trudijo biti zbrani in popolni. Da bi to lahko dosegli običajno pred in po treningu klečijo na podu za nekaj trenutkov. Temu rečemo MOKUSO. 

Prvi del besede MOKU pomeni »TIŠINA«, drugi del SO pa »RAZMIŠLJATI«. Mokuso torej pomeni »TIHE MISLI«.

Na Zahodu velja prepričanje, da je meditacija ‘praznjenje spomina’; mokuso pa se navezuje bolj na misel, razmišljanje. Dejansko besedo so sestavljata komponenti ‘oko’ in ‘spomin’. Skupaj pomenita ‘GLEDATI V SRCE’. Mokuso zato ne predstavlja odsotnost razmišljanja ampak ‘čas za razmišljanje o življenju’.

V teh trenutkih popolne tišine karate učenci svoje misli fokusirajo samo na sedanjost, na trening, ki ga opravljajo. Čeprav si pred kratkim imel pogovor s prijateljem, ali pa je tvoj rojstni dan, kljub temu, da si mogoče napredoval v službi, moraš uporabiti mokuso, da pozabiš omenjene dogodke in misli usmeriš izključno v trening karateja.

Mokuso po zaključenem treningu pa je priložnost, da preklopiš razmišljanje nazaj na zunanji svet. Presenečen boš kako lahko pridobiš nov pogled na vsakdanjo rutino, če se boš sposoben za določen čas od tega odklopiti. Meditacijski pogled na karate promovira boljše vrednotenje vsakega trenutka življenja, tako v doju kot tudi izven.

Mokuso lahko uporabiš tudi po opravljenem treningu zato, da razmisliš kar si se pravkar naučil. Poskušaš narediti vedno vse po najboljših močeh? Si ves čas treninga skoncentriran na karate vadbo? Kot si sam lahko predstavljaš ni lahko misliti ves čas treninga samo na karate. Celo inštruktorju to kdaj lahko ne uspe.

Zato je mokuso po zaključeni vadbi lahko trenutek razmišljanja, ko si obljubiš: ‘naslednjič bom boljši’! 

 

Kaj je OSU ali OSS?

 

Ljudi, ki se učijo karate pogosto slišite reči besedo OSU. Včasih jo bodo izrekli z običajnim glasom, ampak ravno tako pogosto jo bodo glasno kričali. Ta beseda je lahko nadomestek za „zdravo”, „adijo”, „DA”, „v redu” ali „razumem”. Ni važno kako ali kdaj je izrečena, osu potrjuje eno od najpomembnejših lekcij v karateju.

Prvi znak besede, O, pomeni potiskanje, vztrajanje, in simbolizira maksimalni trud. Drugi znak, SU, pomeni vzdržati. Oba znaka skupaj, OSU, pomenita trud, da naredite nekaj najboljše po svojih močeh in to tudi vzdržite. Vendar pa lahko SU sam po sebi pomeni tudi „BITI TIHO„ in znak je sestavljen iz osnov, ki pomenijo „REZILO” in „SRCE”. Japonski pomen vzdržljivosti zato pomeni tudi biti tiho tudi, če vaše srce režejo z rezilom.

Naravno je, da ljudje iščejo pozitivne odzive na njihov trud. Konec koncev je to načelo po katerem naša družba deluje. Strokovnjaki so plačani za svoje delo. Učitelji nagradijo trdo delo z visokimi ocenami. Starši pohvalijo otroke za njihov trud.

Vendar je karate disciplina, ki vključuje veliko samorefleksije, samorefleksija pa je bolj povezana z iskanjem neizpodbitne resnice kot pa z nagrajevanjem. Na žalost obstajajo učenci karateja, ki se pretvarjajo, da trdo delajo le takrat, ko mislijo, da jih njihov inštruktor opazuje. Ta vrsta študentov nameni več energije v pritegovanje pozornosti učitelja kot pa samemu učenju karateja. Z drugimi besedami, njihova prizadevanja niso “tiha”.

Ti študenti se ne zavedajo, da so v razredu zato, da se naučijo karateja, in ne zato, da bi naredili vtis na učitelja. In koliko se naučijo je odvisno izključno od tega kako trdo delajo. Če se maksimalno potrudijo le takrat, ko jih učitelj gleda, preostali čas v učilnici pa so leni, se to neizogibno odraža v njihovi tehniki.

Po drugi strani pa so pravi mojstri karateja običajno ponižni in zadržani. Zavedajo se, da so njihovo znanje karateja in trud, ki mu ga namenijo, neizpodbitni, ne glede na priznanje drugih. Konec koncev, cvetoči cvet globoko v samotnem gozdu ni nič manj lep kot cvet, ki raste na vrtu vsem na očeh. Pravzaprav se je kar nekaj velikih mojstrov karateja učilo in treniralo v osamljenih Japonskih gorah, kjer so morali sami iskati izziv za trdo delo, čeprav ni bilo nikogar tam, da bi jih spodbujal ali pohvalil.

Vsakič, ko pri učenju karateja izrečete OSS, ne pozabite, da je to zaobljuba za trdo delo in vztrajnost. Če jo vsakič izrečete iskreno in s ponosom, ste lahko prepričani, da vam gre dobro. 

Kaj je SEIZA?

 

Udobno sedenje na podu je del številnih japonskih disciplin, od urejanja rož do obreda pitja čaja in karateja. Ljudje, ki so študirali tradicionalne japonske veščine dobro poznajo način sedenja imenovan SEIZA. Za zahodnjake je tak način sedenja precej neugoden glede na to, da so navajeni sedenja na stolicah.

Beseda SEIZA je sestavljena iz besed SEI, ki pomeni »PRAVI« in ZA, ki pomeni »STOL«. Zmožnost zadržanja ravne in čvrste drže je osnova odlične drže tako na Japonskem kot tudi v Zahodnih deželah.

V položaj SEIZA sedemo tako, da pokleknemo na pod ter se usedemo nazaj na svoje pete. Ženske imajo kolena skupaj, moški pa jih lahko razširijo za pest ali dve. Hrbet mora biti raven, dlani pa položene na stegna (položaj rok v seiza položaju se lahko razlikuje glede na različne karate šole). V seiza položaju držimo glavo ravno, brado rahlo potegnemo noter, hrbet je popolnoma zravnan, desni nart stopala položimo čez levi podplat. In kar je najpomembnejše, biti moramo sproščeni.

Starejše generacije Japoncev, ki so zrasle sedeč v seiza položaju so na ta način sedenja navajeni. Ne zdi se jim neudoben kot ga občutijo številni zahodnjaki in celo mlajše generacije Japoncev. Starejši Japonci vam bodo celo zagotovili, da je sedenje v seiza položaju za njih udobneje in bolj sproščujoče kot sedenje na stolici.

Če je seiza položaj že sam po sebi udoben zakaj so potem potrebna natančna navodila kako se v seiza položaj postaviti?

Seiza položaj lahko enačimo z položajem, ki se na Zahodu uporablja pri urjenju vojakov – ‘na mestu voljno’. V tem položaju oseba ne stoji striktno mirno niti ni popolnoma opuščena. Med karate vadbo učenci niso nikoli popolnoma opuščeni. Med treningi in urjenjem morajo biti vedno skoncentrirani na karate, pozorno poslušati učitelja kadar razlaga navodila ali prikazuje tehnike. Poleg tega je pravi mojster borilnih veščin v mislih vedno pripravljen tudi na slučaj nepričakovanega napada.

S posvečanjem pravilni drži, čeprav v položaju sedenja in sproščanja, lahko zagotovimo, da smo vedno zbrani, v pripravljenosti in osredotočeni na karate. Zato bi morali učenci, kot pravi tradicija, sedeti v položaju seiza med meditacijo (MOKUSO), kadar inštruktor razlaga snov, prikazuje vaje ali pa se opazuje demonstracijo sparring borbe. Nikakor pa ne smejo sedeti opuščeno ali naslonjeni na steno.

S sedenjem v pravilnem seiza položaju si bomo zagotovili, da med vadbo karateja ne bo zapravljen noben trenutek treninga. 

 

Kaj je YOI?

 

Ko gledate medsebojne boje na karate turnirju, pogosto opazite, da ne zmaga vedno tekmovalec z boljšo tehniko. Tekmovalec ki, na primer, med tekmo utrpi manjše, poškodbe, kljub boljši usposobljenosti, postane ranljiv za napad, pa čeprav so poškodbe zanemarljive. Podobno lahko izjemno agresiven tekmovalec zmaga precej bojev samo z zanašanjem na omenjeno lastnost. Vse to kaže na to, da je tekma dobljena ali izgubljena še preden tekmovalca stopita na borišče. Vsi se zavedamo pomena trde vadbe in izpopolnjevanja tehnike pred tekmo, vendar včasih pozabimo na ključna dejavnika priprave: motivacijo in željo po zmagi.

Pomen motivacije za kakršno koli dejavnost ponazarja japonska beseda »YOI«, kar pomeni »PRIPRAVLJEN«. Beseda je sestavljena iz dveh delov – YO in I. Prvi del pomeni »UPORABO« ali »UPORABITI«, medtem ko drugi del pomeni »ŽELJO« ali »MOTIVACIJO«. Tako »BITI PRIPRAVLJEN« pomeni »BITI MOTIVIRAN«.

Pripravljenost in motiviranost, kot ključna dejavnika uspeha, sta posebej vidna v delu vadbe karateja, kjer karateist z golimi rokami lomi deske in opeke. To seveda ni zelo težko, saj desko lahko, ob dobrih navodilih, razpolovi že otrok. Uspeh temelji na trdnem prepričanju, da je deska lomljiva. Dvom v uspeh lahko povzroči resne poškodbe. Če pa trdno verjamete, da to lahko storite, boste to storili in ugotovili boste, da sta deska ali opeka presenetljivo krhka. Ključni del priprav je torej v vaših glavah.

Ideogram »I« za motivacijo izvira iz ideograma »KOKORO«, ki predstavlja SRCE« in »UM«, in pri tem predstavlja »MOČ«. To pomeni, da je motivacija moč, ki jo vzpodbudi naš um in nam prav pride pri karateju. Ko se, na primer, spopademo z nasprotnikom, se nam vsa motivacija ustvari v srcu in se nato, preko vse naše energije, sprosti na začetku dvoboja.

V karateju, boste besedo YOI slišali pred dvobojem, pred izvedbo kate in celo pri enostavnem ogrevanju. To je tudi način s katerim inštruktor ali sodnik sporoči, da se morate pripravite na naslednjo nalogo. Vsakič ko slišite YOI, pomnite, da pripravljenost v Japonščini pomeni biti MOTIVIRAN.

KAJ POMENI REI?

 

Karate se prične in konča z rei, kar pomeni »spoštovanje« kot tudi »vljudnost«. Kot je že navedeno v knjigi, učenci karateja spoštujejo vadeče in njihovo šolo. Omenjene stvari ne jemljejo, kot podeljene. Leva korenina ri pomeni »božanstvo«, desna pomeni »radodarnost«. Drugače povedano je rei zahvala za radodarnost. Je vrednotenje sreče.

Kaj bi bila vadba karateja brez rei? Zagotovo, učenci se ne bi toliko naučili, prav tako, ne bi zbrano poslušali učitelja in bi govorili, ko niso na vrsti, zato je rei tako pomemben. Pomemben del rei je tudi zagotavljanje varnosti pri učenju karateja, zato bi brez rei bila večja nevarnost. Brez rei, bi bile osebe motile učne ure karateja in lahko bi nastale tudi nepotrebne poškodbe. Tako v karateju, kot v družbi se zanaša na vljudnost in spoštovanje dogovorov.

Način s katerim učenci karateja izražajo spoštovanje je priklon. Učenci se učitelju priklonijo pred in po vadbi. Prav tako se priklonijo nasprotniku preden vadijo skupaj. Tudi pred in po tekmovanju, kjer se tekmovalci borijo za zmago, se priklonijo in tako izkažejo medsebojno spoštovanje. Konec koncev je potreben pogum in odločnost, da pričnejo s tekmovanjem.

Preko besede rei pri vadbi karateja, so učenci in učitelji, hvaležni možnosti učiti se eden od drugega. S spoštljivim in vljudnim obnašanjem do svojih učiteljev in preostalih učencev, spoznajo učenci trdo delo in disciplino, ki je namenjena karateju. Pri spoštljivem ravnanju s svojo uniformo in s svojo šolo, se zavedajo, da omenjene stvari niso podeljene. Zapomnite si, da ni vsak take sreče, da mu je dana možnost, učiti se karateja.

Uporabljati principe rei, izven šole karateja, je v preprostem pomenu bonton.

Tako si vajen izražati besedo rei pri karateju, poskusi, če lahko ustrezno pozornost nameniš vsakdanjemu bontonu. Dobri ljudje in dobre stvari niso nikoli podarjene. To je duh besede rei.

Kaj je ZANSHIN?

 

Ko zaključiš kato, je običajno nekaj sekund gledati v smer zadnjega napada. Tudi ko se vrneš v začetni položaj, naj bi obdržal osredotočenost v isto smer še nekaj sekund dlje. To daje smisel temu, da razmišljaš o kati kot o sekvenci tehnik proti namišljenim nasprotnikom. Ob koncu kate moraš biti prepričan, da si opravil z zadnjim nasprotnikom in da te le ta ne bo napadel več. To imenujemo Zanshin.

Beseda je zložena iz dveh besed: ZAN , ki pomeni zapustiti, in SHIN,ki pomeni um ali zavest. Zanshin je torej akt o razveljavitvi dela zavesti ob zaključku katev smislu pravilne izvedbe le te.

Seveda, nepazljivost in slaba koncentracija v fizični konfrontaciji od starta do cilja ima lahko posledice. Tudi poraženi nasprotnik lahko še vedno napade. Lahko izkoristi trenutek zmede in izvleče orožje. Zanshin te bo navadil biti osredotočen dokler ne boš prepričan da si na varnem.

Lekcija iz zanshina, pridobljena pri vadbi, je uporabna tudi na drugih aspektih življenja. Večina nas ima veliko vnemo dokončati naloge, biti učinkoviti, a smo pri tem nepremišljeni in površni. Zanemarjanje spodkopava prizadevanja, namenjena našemu delu in naši rezultati niso tako dobri kot bi lahko bili.

Tako v Aziji kot na zahodu velja če nekaj vrednega delaš, je vredno to delati dobro. Človekova narava je na žalost taka, da ko je človek željan končati nalogo, postaja vedno bolj nepremišljen v detajle. Karate zagotavlja zelo uporabno vadbo zanshina, ki te navadi biti nezmotljiv in natančen pri številnih ciljih, ki jih želiš doseči. 

Kdo je SENSEI?

 

Pri vašem učenju karateja ne bo za vas nihče bolj pomemben od vašega učitelja, sensei-a. Beseda je sestavljena iz dveh delov, SEN kar pomeni “NAPREJ” ali “PRED” in SEI, kar pomeni “ŽIVLJENJE”. Skupaj ustvarita novo besedo, ki pomeni “TISTI,KI JE PRED VAMI V ŽIVLJENJU”. Vaš sensei, učitelj, je starejši in je vreden spoštovanja.

Na Japonskem velja, da je učitelj več kot le inštruktor za določeno temo. Njegovi učenci ga imajo za zgled na vseh področjih življenja. Od učitelja npr. matematike ali socialnih ved se ne pričakuje samo znanja o svojih predmetih, pač pa tudi to, da živijo zgledno osebno življenje in da so zgled svojim učencem. To velja še toliko bolj za sensei-a za borilne veščine, kot je karate.

Vašega sensei-a morate spoštovati, ga pozorno poslušati in slediti njegovim navodilom in inštrukcijam. Vaš sensei je nekdo, ki se je veliko naučil z leti intenzivnega treninga in usposabljanja. Njegov cilj poučevanja karateja pa je, da vi dosežete vaše cilje pri učenju karateja.

Nekoč je bil znani in uspešni karate sensei na Japonskem, ki je učil več nacionalnih prvakov. Njegove učne ure so bile zelo zahtevne. Nekega dne je do njega prišel droben bolehen deček in ga prosil naj ga poučuje karate. Potem, ko je bil deček sprejet v razred, so ostali učenci videli, da je njihov sensei posvečal več pozornosti njemu kot drugim. Fant ni bil dovolj močan, prav tako je imel težave s koordinacijo, zato je sensei pogosto prepustil razred nekomu izmed učencev, sam pa je učil tega fanta z individualnimi inštrukcijami.

To je bilo zelo moteče za ostale učence, zlasti za tiste od katerih se je pričakovalo uspešen nastop na državnih tekmovanjih in zmage. Komu je mar za enega fanta, ki tako ali tako ni bil najbolj nadarjen, v igri pa so državna prvenstva? Zato so najboljši učenci šole stopili do svojega sensei-a in zahtevali, da jim posveti več pozornosti.

Na njihovo presenečenje jim je sensei rekel: “Vi vsi ste zelo nadarjene učenci karateja. Vam bo brez dvoma uspelo ne glede na to kdo je vaš učitelj. Zato lahko odidete in se učite na drugi šoli. Deček o katerem govorite pa nima takšnega talenta in sposobnosti kot vi. On resnično potrebuje moje učiteljske sposobnosti, da ga pravilno usmerjam pri učenju.”

Ko su učenci uvideli sensei-jevo modrost in velikodušnost, so sklonili glave in ga prosili odpuščanja. Kasneje so pomagali pri učenju fanta dokler se ni sčasoma razvil in usposobil ter tudi sam postal državni prvak.

 

Kdo je SENPAI?

 

Tradicije karateja od začetnika pričakujejo, da bo izkazoval veliko mero spoštovanja tistim, ki vadijo karate, oziroma se učijo karate veščin, že dlje časa. Takšen, že relativno izkušeni učenec, se imenuje SENPAI. Če primerjamo odnos med začetnikom in karate učiteljem – sensei-em – z odnosom med otrokom in staršem, bi potem senpai bil začetnikov starejši brat.

SENSEI je kot starešina – ne le z vidika karate vadbe, ampak tudi na ostalih področjih življenja, zato mu je potrebno izkazovati skrajno mero spoštovanja. V nasprotju s tem pa je začetnik SENPAI-U podrejen le na področju karateja – sicer pa sta si bolj enakovredna. Začetnik mora senpai-u sicer izkazovati spoštovanje, vendar je razlika med njima manjša, zato je slednji za začetnika bolj dosegljiv.

Etimološko gledano, je beseda SEN-PAI sestavljena iz dveh ideogramov: prvi (SEN) pomeni »imeti prednosti« oziroma »voditi«, drugi (HAI – v tem primeru izgovorjen PAI) pa pomeni »skupina ljudi«. Torej lahko besedo SENPAI prevedemo na več načinov: »sošolec, ki ima v skupini prednost pred teboj« (oseba kateri je samoumevno izkazovati spoštovanje – naprimer zaradi starosti), oziroma »sošolec, ki je v skupino prišel pred teboj« (oseba ki je del skupine dlje od tebe) ali celo »sošolec, ki je v skupini boljši – bolj izkušen – od tebe«.

Dober SENPAI bo začetniku z veseljem nudil individualno pomoč, kot dodatek navodilom sensei-a. Senpai, ki je ševedno le učenec (ni še mojster) bo včasih lažje razumel težave, s katerimi se sooča začetnik in mu lažje stoji ob strani pri ovirah, ki se pojavljalo pri učenju karateja, tudi zato ker SENPAI svojega gojenca bolj osebno pozna. Vendar do tega lahko pride le, ko sta začetnik in senpai (ki v takem primeru prevzame vlogo mentorja) v harmoniji, v dobrem socialnem odnosu in se zelo dobro poznata – sodelovanje mora biti spontano, začetniku se ne sme vsiliti senpai-a s katerim naj bi sodeloval.

Vsak karate dojo (šola, klub) ima lahko individualen način izkazovanja spoštovanje senpai-em. V nekaterih dojih dajejo velik povdarek na pozdrav – začetnik se iz priklona ne sme dvigniti pred senpai-em, v drugih morajo po vadbi začetniki pospraviti dojo, senpai-ji pa lahko takoj odidejo.

Morda se nekateri ne bi strinjali s tem, vendar se je treba zavedati, da so to priložnosti za izkazovanje spoštovanja ne le senpaiu, ampak tudi tradicijam karateja in običajem posameznega doja.

Vendar ima senpai tudi svoje obveze do sebi podrejenega kohai-a.

Kdo je KOHAI?

 

Začetnik bo z vadbo postopoma napredoval, med tem pa bodo prihajali novi učenci. Sedaj bo nekdanji začetnik SENPAI , novinec pa KOHAI v primerjavi z nekdanjim začetnikom. Nam je torej KOHAI nek učenec, ki se s karatejem ukvarja manj časa kot mi, zato nam mora on izkazovati spoštovanje, mi (kot njegov Senpai) pa imamo do njega dolžnosti. Kljub prihodu novincev v dojo, pa smo mi še vedno podrejeni svojemu Senpaiu.

Etimologija besede KO-HAI je sledeča: sestavljena iz dveh ideogramov – prvi (KO) pomeni »zaostajati« oziroma »slediti«, drugi (HAI) pa pomeni »skupina ljudi«. Prevod Kohai bi bil »sošolec, pred katerim imamo prednost – kateremu smo nadrejeni / ki je prišel za nami / ki je slabši – manj izkušen – od nas«.

Japonska kultura tradicionalni odnos Senpai – Kohai odraža na vseh področjih življenja, ne le pri borilnih veščinah.

Senpai ima dolžnost do Kohai. Kot mentor ga mora vzgajati in braniti. V primeru, da gredo karateisti po treningu ali tekmovanju skupaj na obed, bo Senpai moral plačati tudi za svojega Kohaia in poskrbeti, da bo le-ta dovolj pojedel.

Tako Kohai kot Senpai finančno podpirata klub (članarine, vadnine, donacije). Od njih se občasno pričakuje podporo na pomembnejših dogodkih ali tekmovanjih, zato so včasih primorani vzeti prost dan v službi, da bi lahko priskočili na pomoč klubu.

Bilo bi preveč, če bi od karateistov drugod po Svetu pričakovali spoštovanje Japonskih tradicij, vendar ostaja primarna vloga Senpaia povsod nespremenjena: motivirati mora Kohaia. To lahko doseže z indivcidualnim učenjem ali spodbudnimi besedami.

Senpai mora biti vedno pozoren zaradi svojega vpliva na Kohaia – njegovo vedenje mora biti zgledno. Ne v odnosu Senpai – Kohai, ne v karate doju nikoli ne sme priti do šikaniranja, zasmehovanja, psihičnega in neprimernega fizičnega nasilja ali kakršne koli druge zlorabe avtoritete.

KAJ POMENI KIHON?

 

Kihon, ki pomeni »osnova«, je sestavljen iz dveh znakov. »Ki« pomeni »temelj« ali »koren«. Na dnu ideograma se nahaja koreniti »tsuchi«, ki pomeni »zemlja«. »Hon« pomeni »osnova« ali »ob vznožju«. Sestavljen je iz ideograma za »drevo«, s pridihom, ki na dnu kaže osnovo. Ta dva znaka imata za osnovo isto idejo. Predstavlja pomembno mesto Japonski miselnosti , za obvladovanje osnov, znanja in spretnosti discipline.

Japonski tradicionalni učitelji so verjeli, da je učenec, samo preko temeljitega obvladovanja osnove, razvijal spretnosti in znanje potrebno za napredovanje v bolj sofisticirane, kreativne stopnje discipline. Zato ni presenetljivo, da je tradicionalne Japonske borilne veščine, kot je tudi karate, poudarjajo pomen osnove.

Tako, kot dva znaka, ki sestavljata kihon je osnova v karateju delo od najosnovnejše stopnje navzgor. Nastanek vseh karate tehnik …… karate temelji na učenju učencev, da v celoti izkoristijo spodnji del telesa, tako pri vadbi, kot dejansko v borbi. Težki položaji krepijo noge in boke, z obvladovanjem teh položajev lahko ustvarite več moči, katero uporabite pri svojih ročnih in nožnih udarcih.

V resici, še ne dolgo nazaj, ni bilo začetnemu učencu karateja dovoljeno vaditi ničesar drugega, razen nekaj položajev. Vsi položaji pri karateju so lahko utrujajoči in boleči, še posebno, če potekajo v daljšem časovnem obdobju, zato se mora vsak učenec naučiti prenašati bolečino in utrujenost preden preide na nadaljnjo stopnjo. To obdobje je običajno trajalo tedne, tudi mesece, po katerem se je učenec končno naučil… premikati. Po tem obdobju, je učenec posvetil prav tako dolgo obdobje samo za premikanje naprej in nazaj.

Samo, ko je učenec obvladal položaje in premikanje v karateju se je študent naučil braniti ter ročnih in nožnih udarcev. Kot si lahko predstavljate, je tovrstni načrt, preizkušal učenčevo potrpljenje do skrajnosti. Učitelji so čutili razvoj karakterja pri učencih in hkrati odstranili tiste, ki nimajo možnosti za uspeh v karateju.

Še posebej na Zahodu, je bil v zadnjih letih, manjši poudarek na osnovah. V hitrem tempu današnje družbe je zagotovo težko za imetnike karate šol, pritegniti in obdržati nove učence, če bi se ti, v prvih nekaj mesecih vadbe učili le premikanja in položajev. Vendar, tako kot hiša, ki brez temeljev ne stoji, in kot drevo, ki brez korenin pade, tako napredne karate tehnike ne morejo biti izvedljive, brez obvladanja že omenjenih osnov.

Kot bi se učili različnih tehnik, tako morate neprestano morate slediti vadbi položajev in delu z nogami – vaš kihon ali osnova.

O katah….

 

Bistvo karateja so kate. Sestavljene so iz zaporedij harmonično koordiniranih gibov, ki se izvajajo po predpisanem zaporedju in točno prepisanem ritmu. Vsaka kata prikazuje namišljen boj z več nasprotniki istočasno. Kata se vedno prične iz obrambne pozicije, kar kaže njen obrambni značaj. Karateka  nikoli ne napade prvi in nikoli ne uporablja tehnike, ki jih pozna, nasilno. Vsako kato sestavlja zaporedje medsebojno sledečih se gibov vzdolž linije, ki se imenuje embusen. Zadnji gib v kati bi naj bil izveden na istem mestu, kjer se je kata pričela, seveda po brezhibni tehnični izvedbi vseh tehnik.

Zanshin (budna, pozorna pripravljenost) je sestavni del kate in bi moral biti tako brezhiben kakor kamae(položaj). Vsaka kata ima svoje značilne lastnosti, ki bi morale biti poudarjene s strani posameznika, ki kato izvaja. Kati bi morali vtisniti svoj značaj oziroma karakter in nikoli ne pozabiti na svojega namišljenega nasprotnika. Med izvedbo kate je potrebno biti pozoren na močno kontrakcijo in sproščanje mišic, pravilnost dihanja in polno pozornost. Predvsem je potrebno doseči zadovoljivo stopnjo notranje koncentracije. Istočasno, vsi ti elementi naredijo gib gladek in harmoničen, ritmičen in lep. To se doseže z uporabo sile v pravem trenutku in postavitvijo telesa v elastično  gibanje. Noben gib v kati ni izvzet iz tega principa. Zaporedje določenih tehnik ni spektakularna akcija,ki ima za cilj ustvarjanje vizualnega efekta, temveč so to gibi, ki jih potrebujemo za boj, naštudirani in izboljšani s strani mojstrov, ki so jih ustvarili.

Nekateri so jih naredili s ciljem pridobitve fizične moči, krepitve njihove muskulature in kosti, ostali pa, da bi izboljšali lastne reflekse in povečali hitrost.

Kar se tiče razvrščanja, so kate na splošno razdeljene na tiste, ki pripadajo SHOREI (moč in sila) in SHORIN (hitrost in lahkotnost). Vadba se prične s študijem 5 osnovnih kat, Heian.

Zahvaljujoč katam se je karate ohranil do današnjih dni.

Kaj je KATA?

 

Kata pomeni “oblika”. V karateju se beseda nanaša na metodo prakticiranja, pri kateri gredo učenci skozi serijo tehnik v natančno določenem vrstnem redu.

Vse japonske borilne veščine, tako kot kendo in judo, vsebujejo kato, vendar je karate edina, v kateri kato lahko prakticira le ena sama oseba.

Verjetno ste videli karate kato, četudi niste vedeli kaj beseda kata pomeni. Je vadba, ki lahko zgleda kot zapleten ples. Učenci izvajajo tehnike z rokami in nogami v zrak proti namišljenim nasprotnikom iz vseh smeri. Včasih je iz njihovega gibanja jasno prepoznati kaj delajo. Ostali gibi so bolj misteriozni in le izkušeni karateisti vedo kaj le ti pomenijo.

Ob pravilni vadbi kate z veliko ponovitvami, se bo vaša tehnika postopoma izboljševala, saj le pravilna oblika razkriva skrivnost presenetiti nasprotnika z največjo močjo in hitrostjo. Kata prav tako razvija ravnotežje, koordinacijo gibov in mentalno disciplino.

Ni lahko izvajati kato večkrat zapored in biti ob tem 100-odstotno skoncentriran, le to pa je bistveno potrebno pri pravilnem izvajanju kate. 

Drugi pomemben aspekt kate je, da postaneš del nečesa višjega kot le samega sebe.

Pomni, tvoji součenci vsi vadijo kato, prav tako tvoj sensei.

Če vadiš v zelo tradicionalni karate šoli, je lahko kata ki jo izvajaš stara več sto let, ki se je razvila pri velikih mojstrih v starodavni Okinawi ali celo na Kitajskem. Ko izvajaš kato, teži k temu, da bo vsaka tehnika najbližje perfekciji kot je lahko.

Bodi pozoren pri položajih, saj tehnike sicer po stanejo površne, če nisi v pravem položaju. Pozoren bodi tudi pri pravilnem dihanju in sproščanju telesa, saj le to vodi do najboljših rezultatov.

Najpomembneje je spoštovati kato. To pomeni narediti priklon pred in po koncu izvajanja kate. S priklonom pokažeš spoštovanje in prepoznavanje tradicije in zgodovine kate ter prepoznavanje dela vseh učencev, ki so trdo delali pred tabo .

Kaj je KUMITE?

 

Kumite pomeni usposabljanje oz. vadba s partnerjem. Sestavljen je iz besede KUMI, kar pomeni „ITI ČEZ« in besede TE ki pa pomeni ROKA. KUMITE zato pomeni »PREHOD ROK ali ITI ČEZ ROKE« z osebo, s katero delate. Obstajata dve vrsti KUMITEJA. Prvi, ki se imenuje YAKUSOKU KUMITE, ali „DOGOVORJENI KUMITE”, je oblika vadbe, v kateri se oba partnerja dogovorita za določen napad in protinapad ter izvajata tako tehniko večkrat. Dogovorjeno je lahko, da na primer en partner napade z udarcem, katerega drugi partner blokira ter protinapade z nožnim udarcem. Dva potem to tehniko ponovita znova in znova. V takšnem načinu treninga se lahko vsak partner osredotoči na izpopolnitev določenih tehnik, brez strahu pred nepredvidljivo reakcijo nasprotnika. Med izvajanjem Yakusoku Kumiteja, se morate osredotočiti na tempiranje in pravilno tehniko. Sodelujoč partner nudi izjemno priložnost za vas, da izpopolnite svojo obliko.

Druga vrsta kumiteja se imenuje JIYU KUMITE , ali »PROSTI KUMITE«. Partnerja se med seboj prosto borita, z uporabo katerekoli tehnike na njihovo razpolago, ki pa je v mejah varnosti. Ta vrsta treninga izostri vaše reflekse in vas uči da pogledate za odprtine v obrambi vašega nasprotnika, kot tudi napovedati kdaj in kako bo vaš nasprotnik napadel. Način, na katerega se izvaja Jiyu Kumite se razlikuje glede na šolo, vendar vedno ostaja velik poudarek na varnost. Konec koncev, je precej nesmiselno vaditi karate za samoobrambo, če pa se nenehno poškodujete na treningu.

Kljub temu, ni nobenega dvoma da vadba karateja vključuje nekaj nevarnosti za nastanek poškodb. Tako kot se ne morete naučiti plavati ne da bi bili mokri, prav tako se ne morete naučiti samoobrambe ne da bi dobili nekaj modric na poti. Toda obstaja način, da se zagotovi, da je vaša kumite vadba čim varnejša, zato je potrebno pri tem še enkrat omeniti sodelovanje. Imejte v mislih, da tudi med Jiyu Kumite delate z vašim partnerjem na takšen način da oba izboljšata svoje sposobnosti oz. spretnosti. Imeti malo tekmovalnega duha je v redu, ampak poškodovati svojega partnerja ni cilj Jiyu Kumiteja. Verjetno, če želite nadaljevati s svojo vajo, na koncu ne boste mogli, če nenehno poškodujete svojega partnerja.

S svojim partnerjem se ravnate s spoštovanjem, ter poskrbite za njegovo ali njeno varnost in enako pozornost boste tudi sami deležni.

Kaj je KIAI?

 

Vsakdo ki je kdaj videl predstavitev karateja ve, da karate mojstri vedno zakričijo kadar udarijo ali brcnejo in kričijo zelo glasno. Lahko bi celo rekli da vreščijo. Temu se reče KIAI.

Mnogi Azijci verjamejo, da obstaja sila, ki teče skozi vse stvari in jih naredi da se premikajo in spreminjajo. To je v japonščini imenovano »KI« (»chi« ali »qi« v kitajščini).

Ljudje imajo tudi »KI«, čeprav večino časa se tega sploh ne zavedajo. In ko so ljudje najbolj prestrašeni, jezni ali razburjeni, včasih ugotovijo da so močni kot kadarkoli prej. Nekateri Azijci to pojasnjujejo, da v takih situacijah, ljudje intuitivno osredotočajo svoj »KI« na ravno pravi način in tako si v sebe vlivajo neverjetno energijo. Nekateri praktikanti borilnih veščin verjamejo, da s tako vajo se lahko naučite nadzorovati vaš »ki« in na takšen način si dati to energijo kadar želite. Del tega je kričanje oz. Kiai, ki pomeni »delati z ki« ali »usklajevati ki.«Vendar vam ni treba verjeti v “ki”, da bi razumeli, da kričanje naredi vaše karate tehnike močnejše. S kričanjem, ste prepričani da izdihnete v času napada, kar zagotavlja, da ste sproščeni ter strokovnjaki v vseh športih pravijo, da ste najmočnejši in najhitrejši ravno takrat ko ste sproščeni. To je razlog, zakaj vsi karate učitelji ne glede na to če verjamejo ali ne v »ki«, verjamejo pa da je Kiai zelo pomemben. Pravilni Kiai ne prihaja iz pljuč, temveč iz spodnjega dela trebuha ali »TANDENA«. Posvetujte se s svojim učiteljem za navodila pravilnega dihanja, ki naj bi vsebovala tudi smernice kako pravilno izvajati Kiai. Ne smete večkrat vpiti iz pljuč, zato ker vas lahko zelo hitro utrudi ter celo poškoduje vaše grlo.

Ko nadaljujete z učenjem, lahko postanete bolj motivirani na treningu vedno ko vi ali vaši prijatelji glasno zakričite Kiai v času vašega urjenja. Dober Kiai lahko vas motivira da udarite nazaj, vedno takrat ko prejemate kakšen zastrašujoč napad. Ko se boste vedno bolj zavedali vašega dihanja na splošno, boste opazili tudi povečanje oz. izboljšanje vaše vzdržljivosti in moči. 

KAJ POMENI TSUKI (ZUKI)?

 

Tsuki pomeni »sila«, »udarec« ali zlasti v karateju udarec z roko. Ko je kombiniran z drugo besedo se tsuki izgovori zuki, kot na primer gyaku-zuki ali »zadnji udarec«. Figura zaprte pesti se uporablja kot logotip, ki ga uporabljajo številne šole karateja. Udarec s pestjo je najosnovnejša oblika napada v karateju in hkrati temelj vadbe v karateju.

Obstaja rek, ki se ga uporablja v karateju »Že prvi udarec je lahko zmagovit«. V bistvu, sestavlja največji del vadbe urjenje rok, tako da so sposobne izvajati dovolj močne udarce, da onesposobijo nasprotnika in ublažijo nasproten udarec na vaše roke. To dosežemo z udarjanjem v težko vrečo oziroma v makiwaro, ki je obešena vertikalno. (Pri kondiciranju vaših rok bodite pozorni, da zavarujete vaše kosti in sklepe pred poškodbami.)

Resničen pomen povedanega, je v tem, da je potrebno pridobiti sposobnost nasprotnika ne-poškodovati. To se resnično odraža v življenju, ko pogosto ni druge možnosti. V samoobrambi je to resnično najbolj praktično s takojšnjim občutkom. Če ne uporabite vsake možnosti za poraziti napadalca, so lahko za vas posledice težke. Omenjeno se na enak način kaže tudi v vsakdanjem življenju. Veliko ljudi ima izkušnje v izgubljenih možnostih, kot na primer opustitev dobrega posla, ker bi bilo delo v tujini; ne-izražanje čustev drugi osebi, zato nikoli ne bi prišlo do medsebojnega spoznanja na samem začetku so poskusi obsojeni na propad.

Zgoraj navedeni primeri prikazujejo, kako pomembno je izkoristiti vsako priložnost, ki se vam ponudi in biti pripravljen, da jo kar se da izkoristite.

Torej, ko vadite ročen udarce v karateju – in jih urite neštetokrat – si prizadevajte da udarjate vsakokrat z vso močjo. Vsak udarec duhovno obogatite, kot da zares branite samega sebe , tako da vsak udarec pomeni zmago. Usmerite vašo pozornost v izvedbo pravilne tehnike, z izkoriščanjem možnosti, ki vam jih ponuja namišljeni nasprotnik.

Če boste napisano pogosto vadili v vadbi karateja, boste lahko doživeli, kako postajate boljši in hkrati boste tudi v osebnem življenju zmožni izkoristi vse dane možnosti.

KAJ POMENI KERI (GERI)?

 

Nožni udarci so pri karateju nedvomno najbolj sijajna tehnika. Neverjetni akrobatski nožni udarci so glavne sestavine filmov borilnih veščin. Japonska beseda za nožne udarce je keri, njegov ideogram sestavlja »noga« in »hitrost«. Izgovorjava se spremeni v geri, ko je beseda sestavljena z drugo, na primer: mae-geri, to je sprednji nožni udarec.

Ko otroci pričnejo z vadbo, so nedvomno najbolj navdušeni za učenje nožnih udarcev. Na žalost so nožni udarci najtežje obvladljivi, prav tako visoki in privlačni nožni udarci, ki jih prikazujejo v filmih, so pogosto nepraktični v samoobrambi. Razdaljo, ki jo mora noga narediti od tal do glave nasprotnika, lahko nasprotnik izkoristi sebi v prid, prav tako velika razdalja z iztegnjeno nogo ogrozi vaše ravnotežje in taktiko. Zato so najučinkovitejše nožne tehnike tiste, ki imajo za cilj spodnji del telesa. Dobri točki za ustavitev napadalcev sta dimlje in koleno.

Ali to pomeni, da morajo učenci karateja vaditi samo nožne udarce v spodnji del telesa? Ne povsem. Učinkovit nožni udarec, ne glede na težo, zahteva moč, pogum in ravnotežje, vse te lastnosti se lahko bolje razvijejo z vadbo visokih nožnih udarcev. Učitelji vam bodo povedali, da je pogosto zaželjeno udariti višje, kot morate.

Morda ste doživeli izkušnjo javnega nastopa ali avdicije pred javnostjo. Če ste to doživeli, že veste, da je bilo za to potrebno ne le ena oziroma dve ponovitvi, da ne bi prišlo do napak in je bil nastop uspešen. Čeprav je nastop ali avdicija poslušana samo enkrat, je potrebno za tovrstni nastop ponoviti stokrat brez napak. To pa zaradi tega, ker se pri nastopih pojavlja strah in trema, in nastop nismo zmožni izpeljati, tako dobro, kot smo ga pred tem. Če ste svojo nalogo osvojili dovolj dobro, da jo lahko izvedete popolnoma enkrat, je zelo verjetno, da jo boste pred občinstvom dobro izvedli.

Enako velja v samoobrambi, kjer ste verjetno bolj nervozni, kot če bi nastopali pred občinstvom. Če pri vadbi komaj udarite v nasprotnikovo koleno, obstaja velika možnost da v realni situaciji ne boste od-reagirali tako učinkovito. Samo z vadbo visokih nožnih udarcev lahko postanete samozavestni pri samoobrambi z nizkimi nožnimi udarci.

Tako v karateju, kot tudi v življenju, je najboljši način za povečanje možnosti za dosego cilja, višji cilj.

Kaj je WAZA-ARI?

 

Tekme japonskih borilnih veščin se merijo v točkah, imenovanih IPPON. Ippon pomeni, da bi tehnika, ki je prinesla točko, v realni situaciji onesposobila nasprotnika. (To velja za vsako polno točko doseženo na tekmi, četudi so za zmago potrebne tri točke.) Tehnike, ki ne pripeljejo do zmage, same po sebi in na tekmovanju prinesejo pol točke, se imenujejo »waza-ari«.

Čeprav se tekmovalna pravila v karateju razlikujejo glede na stil (tehniko), lahko udarec, kot na primer kontroliran povratni udarec s pestjo na ključno mesto, kot udarec zadaj v glavo, predstavlja Ippon. Po drugi strani pa se hiter udarec, ki ulovi nasprotnika nepripravljenega, smatra za waza-ari, saj učinkovit kot je, morda sam po sebi ne bo dovolj za poraz nasprotnika v realni situaciji. Običajno dva waza-ari predstavljata en Ippon.

Izraz poudarja pomen tehnike v karate tekmah, saj prvi ideogram »WAZA« pomeni »TEHNIKA« ali »SPRETNOST«, medtem ko »ARI« pomeni, »DA JE PRISOTEN« ali »OBSTAJA«. Z drugimi besedami, na tekmi borilnih veščin so fizične lastnosti, kot so velikost in moč, manj pomembne kot sama tehnika. Waza-ari je izraz, ki predstavlja ravno to tehniko, ne pa srečo ali samo silo, in prinese pol točke.

V karateju bi bilo idealno, če bi točke prinašala le tehnika. Morda boste uspeli udariti ali površno koga zadeti z rokami, toda to še zdaleč ni karate. Ko tekmujete, bi si morali prizadevati za ohranitev raven discipline v svoji tehniki, ki je vredna izraza »borilna veščina«.

V resnici pa so celo površne tehnike nagrajene z waza-ari, ali včasih celo z Ippon. Glede na praktične razloge, kot je na primer nemogoče objektivno opredeliti, kaj je in kaj ni pravilna tehnika, ne spreglejte, da v realnem boju, vas lahko celo površni udarec poškoduje, in vam tudi pritožba sodniku pri tem ne bo pomagala. Torej, četudi so tehnike površne, dokler so v skladu s pravili, se podeljujejo waza-ari, saj nasprotniku takšne površne tehnike otežujejo obrambo.

Pogosto ste v karateju poklicani, da ohranjate višjo raven samodiscipline, kot jo je pričakovati od ostalih. Pri tekmovanju bodite vedno prepričani, da vaša tehnika dosega primerne standarde, hkrati pa razumite, da točke lahko pridobi tudi nasprotnik, če njegova/njena tehnika ne dosega ravni vaše tehnike.

Kaj je IPPON?

 

V japonskih tekmovalnih borilnih veščinah, polna točka dosežena med prostim urjenjem »free sparring« se imenuje IPPON. Čeprav Ippon preprosto pomeni »ena točka«, v karateju se ta rezultat nameni tehniki, ki bi v realnem boju lahko bil izčrpavajoč oz. smrtonosen udarec. Enak dogovor sledijo tudi druge japonske borilne veščine kot sta Judo in Kendo. Čeprav v modernih tekmah se točkujejo največ do tri točke, je vsaka posamezna točka izrednega pomena zato ker, če bi bil pravi konflikt, oseba ki je zadela proti bi lahko zasegla njegovo ali njeno življenje. Vsak Ippon je zelo resno opozorilo in lekcija.

Zaradi tega razloga, je bilo tradicionalno mišljeno slaba vaja, da se zadržiš pred nasprotnikom kateri se je zdel da bi lahko bil zlahka premagan. Stvari se lahko zgodijo zelo hitro med prostim urjenjem in celo najbolj nesposoben tekmovalec bo enkrat dobil točko. Sistem točkovanja Ippon je služil da opomni tekmovalce kateri so se zadržali pred nasprotinkom zato ker so ga podcenjevali , da posledica take arogance v drugačnih okoliščinah bi lahko bila veliko bolj grozna.

Danes, ko je Judo olimpijski šport ter amaterska in profesionalna karate tekmovanja privabijo veliko občinstva, vedno več praktikantov borilnih veščin smatrajo da so prosta urjenja ena vrsta športa kot pa simulacija realnega boja. To je dalo vzpon takim strategijam kot je žrtvovanje moči za hitrost na tekmah kjer ni kontakta, ali pa uporabljati izmikajoče taktike ko je tekmovalec naprej v točkah (čeprav seveda ne obstaja taka stvar kot čakati en krog v realnem boju). Najbolj nevarne tehnike, tiste ki so najbolj učinkovite v realne situacije so, kot je tudi razumljivo, postale nezakonite v prostem urjenju.

Tekmovanje v karateju dobiva veliko privlačnost in je nedvomno pozitiven trend ter ko si priskrbljen z nizi parametrov v katerih tekmuješ, moraš uporabljati vsako sprejemljivo strategijo za zmagati, tudi če ni vedno realistična. Kot praktikant borilnih veščin si morate vedno zapomniti, da parametri športa se razlikujejo od dejanskih bojev in da na koncu karate vas pripravlja prav za slednje. Tekmovanje je priložnost, da preizkusite svoje sposobnosti in vas vnema v nadzorovanem in relativno varnem okolju.

Povedano z drugimi besedami, je vse lepo in prav če se osredotočite na tekmovalnost, ampak ne smete pozabiti smisel Ippona: nevaren ali smrten udarec.

Kaj je TANDEN?

 

Tanden se nanaša na center težnosti človeškega telesa, ki je v spodnjem delu trebuha pod popkom.

Glede na tradicionalna azijska prepričanja, je to tudi področje iz katerega telo proizvaja obliko energije ki se imenuje KI v japonščini, in sicer je to energija, ki premika in spreminja vse stvari v vesolju (poglej Kiai). Ki in Tanden sta bistvena elementa v vseh oblikah tradicionalne vzhodno azijske medicine, od akupunkture in »shaitsu« do zeliščne medicine.

TAN se nanaša na bistvo azijske medicine in DEN pomeni “riževa polja”. Tanden ni ena sama točka ampak je področje ki se razteza po celotnem spodnjem delu trebuha, tako kot neoluščeni riž ki se ga lahko razdeli v odseke. Ideogram je pogled na neoluščeni riž od zgoraj. Ljudje ki aktivno razvijajo svoj ki, naj si bodo doktorji azijske medicine ali praktikanti borilnih veščin, se pogosto nanašajo na različne sekcije Tandena.

Podroben opis teorije, ki stoji za tradicionalne azijske medicine, ne spada v sklopu te knjige. Treba je opozoriti, da tudi če niste vernik v ki, se morate vedno zavedati da vsaka dejavnost v karateju od dihanja do rotiranja nožnih udarcev mora izhajati iz tandena.

Preprost direkten udarec na primer, ne bo zelo učinkovit če ste samo premaknili svojo roko in rame. Ko zaženete direkten udarec naravnost v smeri nasprotnika ki je pred vami, morate stopiti korak naprej in znižati vašo težo na vaše sprednje koleno ter v celoti razširiti vašo zadnjo nogo za maksimalno moč. Povedano z drugimi besedami se morate prepričati da se vaš tanden premika v sodelovanju z vašo pestjo, roko in ramo. Tudi če udarite iz nepremičnega položaja, morate obrniti boke ravno takrat ko razširite roko, bistveno je tudi da zavrtite zgornji del telesa okoli tandena, če tega ne boste storili bo vaš udarec imel zelo malo moči. Tako kot vse v karateju, največja moč prihaja iz spodnjega dela telesa, kjer se nahaja tanden.

Podobno je ko vdihnete, morate uporabiti vašo spodnjo prepono namesto svojih prsi in ramena. Uporaba zgornjega dela telesa pri dihanju po navadi napne vaša ramena in otežuje gibanje. Z osredotočanjem svojega dihanja protu vašemu tandenu, bodo vaši vdihi vse bolj globlji in vaše telo bolj sproščeno in gibčno.

Ni vam treba verjeti v ki da uporabite vaš tanden v praksi. Dejstvo je, da obstoj ki-ja in njene učinkovitosti v boju je predmet mnogih razprav v krogu borilnih veščin. Nekateri v to verjamejo, drugi pa ne. Večina prktikantov borilnih veščin, se strinjajo ne glede na njihovo mnenje v ki-ju, da je zavest o lastnem težiču -tanden bistvenega pomena pri razvoju pravilne tehnik.

Povzeto po knjigi iz začetka stoletja/Ryuei Umezawa