Priročnik – H. Nishiyama

Mojster HIDETAKA NISHIYAMA, predsednik ITKF, je v pomoč vsem učiteljem, ki razvijajo in poučujejo Tradicionalni Karate, s sodelavci, ter v imenu Mednarodne Zveze Tradicionalnega Karateja ali v originalu International Traditional Karate Federation (ITKF), napisal zelo praktičen priročnik, kjer opisuje bistvene zadeve, ki se jih mora držati oziroma po njih poučevati vsak učitelj, ki zase trdi, da pripada Tradicionalnem Karateju.

 

Stojan Šestan

 

PRIROČNIK ZA UČITELJE TRADICIONALNEGA KARATEJA

Učitelj tradicionalnega karateja

Tradicije, etični kodeksi in standardi Budo-a, ter s tem v povezavi vsa japonska vojaška umetnost, kot tudi ostale, izvirajo izpred mnogo stoletij. Eden od najpomembnejših nosilcev te tradicije je učitelj s svojo veliko odgovornostjo.

Zgodovinska anekdota govori o pomorski bitki, ki se je zgodila pred več sto leti, kjer sta dve ladjevji odpluli v bitko. Gosta megla je dobesedno pogoltnila mogočne ladje, vendar je eden od poveljujočih pri sebi imel SHI-HAN ali kompas, izdelan iz magnetnega meteorita. Le ta, jim je prinesel zmago tako, da je vodil ladjevje skozi gosto meglo proti sovražniku.

Kasneje je naziv SHI-HAN postal naziv za učitelja, to je tistega, ki pozna pot ali pravo smer.

Dolžnosti učitelja tradicionalnega karateja so:

 

•   Vodenje svojih učencev v pravi smeri,

•   Dajanje pozitivnega primera svojim učencem, ter na tak način pridobiti njihovo spoštovanje in zaupanje,

•   Biti mora pred svojimi učenci, za kar se mora neprestano ter vsakodnevno truditi,

•   Pozorno mora analizirati in spremljati fizične, psihične in duhovne zmogljivosti svojih učencev, ter jih na najboljši način voditi po poti, ki bo najprimernejša za njihov razvoj.

 

Torej, kot učitelji morate razumeti simboliko kompasa, ki vodi k prednostim tradicionalnega karateja in posvečenost k doseganju najvišjih meril.

 

Predgovor mojstra Hidetake Nishiyame

 

Čast mi je predstaviti tale priročnik v čvrstem prepričanju, da bo njegova vsebina pomagala učiteljem tradicionalnega karateja prenesti visoke karate standarde svojim učencem.

Vloga učitelja je odločilna za razvoj in napredovanje v vsaki dejavnosti, kjer tradicionalni karate vsekakor ni izjema.

Skrb o vzdrževanju visokih meril oziroma standardov, je dolžnost vsakega učitelja. Poučevanje in praktična dejavnost morata biti v skladu z možnostjo komuniciranja z učenci glede vseh aspektov bojevniških veščin. Naravno nadarjen učenec je lahko zelo uspešen, vendar mu slaba navodila ali inštrukcije ne bodo omogočile doseči svoj maksimalni razvoj.

Kakovost, dosežena s praktičnim delom je sorazmerna s kakovostjo inštrukcij. Cilj tradicionalnega karateja je neomejeno raziskovanje in vztrajen trud za dosego napredka. Prefinjeni občutek in sposobnost učitelja, vključujejo kontrolo na vseh ravneh in sicer na tehnični, fizični in duhovni.

Napačne metode učenja, napake v razumevanju in nekvalificirani učitelji, lahko povzročijo nepopravljivo škodo v osebnem napredovanju na vseh že omenjenih nivojih.

Mednarodna Zveza Tradicionalnega Karateja (ITKF) je ustvarila sistem z namenom da izboljša tehnični nivo učenja. Ta priročnik je samo ena od stopnic v tej smeri.

Zahvaljujem se vsem sodelavcem na nasvetih pri pripravi tega priročnika.

 

Prvo poglavje

UVOD V TRADICIONALNI KARATE

 

I. DEFINICIJA TRADICIONALNEGA KARATEJA

Razlikovanje samo po sebi ni končni cilj. Tradicionalni karate je umetnost samoobrambe, ki uporablja samo človeško telo in to na najboljši možni način. Uporablja v glavnem blokiranje ter udarce z roko in nogo v kombinaciji z gibanjem. Tradicionalni karate človeškemu bitju daje način, s pomočjo katerega se duhovne in fizične sposobnosti razširijo in izboljšajo, hkrati pa se s stalnim izboljševanjem in napredovanjem v tehniki krepijo celotne človeške zmogljivosti. Razvoj tradicionalnega karateja praktično nima omejitev, njegova naloga je stalno raziskovanje človeškega potenciala.

 

II. ZGODOVINA TK

Razvoj tradicionalnega karateja je dosegel vrhunec leta 1930 na Japonskem. Sama tehnika izvira iz To-de, borilne veščine brez orožja, ki je bila razvita na japonskem otoku Okinawi.

To-de je nastal, ko je vlada prepovedala ljudem nositi orožje. To-de iz Okinawe temelji na stari kitajski veščini Chuan-fa, ki je nastala pred več kot 1000 leti. Verjame se, da je bojna veščina Nan-Pei-Chun iz kitajske province Fukien izvršila največji vpliv na To-de.Okoli leta 1600, je s kombinacijo osnov To-de in drugih bojnih veščin nastal tradicionalni karate – združitev tehničnih principov in filozofije. To so bili začetki Buda, namen je bil konstantno iskanje najvišjih ciljev in zmogljivosti.

V okviru tradicionalnega karateja je več stilov. V principu, so razdeljeni na dve skupini, Shuri-te (vključuje tudi Tomari-te) in Naha-te. Shuri-te se je razvil v področju Shuri naOkinavi (sedaj je del mesta Naha). Shuri-te se naslanja na kitajski Chuan-fa iz leta 1400. Kasneje se je začel razvijati samostojno in sicer pod zemljepisnim in političnim vplivom Okinave. Naha-te, vleče poreklo iz Nau-Pei-Chun iz 1900 leta. Na področje Okinawe je prišel iz pokrajine Fukien (Kitajska).

 

III. RAZLIKE MED TRADICIONALNIM KARATEJEM IN OSTALIMI, NOVIMI STILI KARATEJA

Tradicionalni karate

Tradicionalni karate, kot borilna veščina izvira iz Japonske. Če govorimo o tehniki, temelji na principu končnega udarca. Končni udarec je opredeljen kot tehnika, ki je dovolj močna, da pokonča napadajočega nasprotnika. Skupaj z ostalimi tehnikami nam omogoči celotno moč telesa, usmeriti prek udarca v ciljno področje. Vse temelji na samo-obrambi.

Na tekmovanjih, se za dosego točke, upošteva samo končni udarec. Z obzirom, da končni udarec ne daje nove ali ponovne priložnosti, se v takem boju lahko dobi le ena točka. Zaradi tega so zaletave, neprevidne in površne akcije in tehnike redke.

To je predvsem veščina samoobrambe, v tem smislu pa telesne dimenzije (velikost in teža) nasprotnika niso pomembne. Samoobramba predpostavlja obrambo od vsakega nasprotnika, brez obzira na velikost in težo, saj je v večini primerov nasprotnik večji in težji.

Kot tekmovalna disciplina, tradicionalni karate uporablja tekmovanja v smislu konstantnega razvoja človeškega bitja na področju čustvene stabilnosti, psihične discipline in samozavesti. Vse to skupaj, je osnova tekmovalnih pravil tradicionalnega karateja.

 

Ostali, novi stili karateja

Ostali novi stili karateja izvirajo iz Japonskega tradicionalnega karateja. Njihove tehnike in usmeritve temeljijo na udarcih z roko in nogo, ki so opisani v predhodnem odstavku.

Četudi na prvi pogled podobni tradicionalnem karateju, so ti novi načini doživeli nekatere korenite spremembe. Morda je najvažnejša sprememba v filozofiji sami in sicer, prehod iz samoobrambne veščine v tekmovanje, na katerem se lahko uporabljajo/izvajajo udarci z roko in nogo, ki lahko prinesejo več točk.

Na splošno je znano, da novi stili karateja v najširšem smislu vključujejo udarce z roko in nogo. Točke, ki se dodelijo na tekmovanju, se nanašajo na najhitrejši in najbližji gib z roko ali nogo proti cilju. V tej situaciji ne pride do končnega udarca, torej ni potrebno (skozi celotno telesno akcijo) skoncentrirati oziroma zbrati moč udarca, temveč akcija temelji na posameznem telesnem gibu (okončini). Iz tega je razvidno, da je uporaba telesa pri novih stilih karateja povsem različna/nasprotna, kot pri tradicionalnem karateju.

Ker novi stili karateja ne zahtevajo končni udarec, se seveda razlikujejo tudi pravila tekmovanja, kar se kaže v sistemu podelitve točk. Možno je, da je v enem boju dodeljeno več ali veliko točk, običajno se uporabljajo sistemi do 3,6 ali celo več točk.

Tradicionalni karate temelji na veščini samoobrambe. Ker v tem primeru dimenzije nasprotnika niso bistvene, ne obstajajo težnostne kategorije. Na drugi strani, so novi stili karateja koncipirani/ustvarjeni kot igra in ne kakor borilna veščina. Različno od primera, obstaja lahko 10 ali celo več težnostnih kategorij.

 

OSNOVNE TEHNIKE

I. OSNOVNI PRINCIPI TEHNIKE

Osnovne karate tehnike v tradicionalnem karateju poudarjajo popolno enotnost telesa pri uporabi vsake tehnike (TSUKI – udarec z roko, KERI – udarec z nogo, UKE – blokiranje, itn…)

 

IZVOR MOČI

Psihični izvor moči

Razvijanje moči prek mehanizmov mišične kontrakcije (krčenja) in mišične ekspanzije (sprostitve) celega telesa, se mora kontrolirati z močjo volje. Za maksimalno uporabo fizične moči je potrebna popolna psihična kontrola, ki zajema:

• Stabilne emocije – čustva

• Mirno fizično stanje – počutje

• Kontrola nad Kijem ali duhovno močjo, (KI je osebna duhovna energija. Ta notranji naboj je izvor realne moči in je usmerjen iz notranjosti proti zunanjemu cilju)

 

Fizična moč

a) Izkoriščanje zunanje sile

Uporaba zunanje sile temelji na principu akcije in reakcije. Notranje telesne sile proizvedejo razne gibe (porivanje, obračanje…), ki se uporabljajo napram zunanjim objektom, na primer proti tlom, zidovom…

b) Moč, ki nastane s pomočjo gibanja

Moč-sila, ki jo proizvedemo z gibanjem ali dinamiko lastnega telesa, nastane, se prenaša in se sprosti s sodelovanjem naslednjih fizičnih-telesnih gibov ali dejanj:

• Z vibracijo telesa

• Z rotacijo telesa

• S pomikom telesa

• Z dvigom teže

• S spustom teže

• Z nihanjem telesa

• S kontrakcijo in ekspanzijo mišic

 

Fizična moč nastane s kontrolirano kontrakcijo (krčenjem) in ekspanzijo (sprostitvijo) različnih mišičnih skupin.

Opozorilo:

Strogo tehnično gledano, se mišice lahko samo krčijo in sproščajo, vendar pa se mišice in kosti skupaj tudi širijo in stiskajo oziroma krčijo.

 

PRENOS MOČI (Prenešena in naraščajoča moč)

S kontroliranim sodelovanjem neodvisnih oziroma različnih mišic in sklepov določenega področja, pridemo do skupne moči. Vsak korak ali gib, ki je sestavni del neke tehnike, koristi splošni moči posamezne tehnike. Na primer udarec z roko, vključuje boke, trup, ramena, komolce in zapestje, udarec z nogo, pa vključuje boke, stegna, kolena in gležnje.

Za ustvaritev maksimalne hitrosti in sile oziroma moči v določenem trenutku, mora vsak omenjeni segment giba ali tehnike, povečevati moč tehnike. V celoti gledano, je trajanje vsakega posameznega segmenta zelo važno. (Glej sliko 2)

 

ŽARIŠČE MOČI (“KIME”)

Kime ali žarišče moči je psihična uporaba moči, usmerjena proti določenemu cilju. To je rezultat celotne telesne moči.

a) Uporaba fokusa pri naglem udarcu (z roko, nogo ali blokiranje)

 

Principi:

• V smislu telesne kontrakcije ter temelječ na borilnem položaju, pride do kontakta s ciljem preko popolne telesne mišične kontrakcije.

• S kontrakcijo se izogibamo izgubi moči in povratnemu udarcu oziroma vibraciji.

• Prenos moči je usmerjen naprej in proti cilju.

• Moč udarca se v zelo kratkem času poveča, preko splošne moči telesa (v petdesetinki ali stotinki sekunde)

 

b) Uporaba kontinuirane sile (pri zamahu, porivanju…)

Principi:

• Zadržati kontakt telesa s tlemi, preko cele površine stopal,

• Zadržati pritisk na tla, skozi popolno osvobajanje moči do konca akcije.

 

II. ORGANIZACIJA-PREGLED OSNOVNIH TEHNIK

Osnovne tehnike tradicionalnega karateja izvirajo iz Okinawe na Japonskem. Nastale so v obliki kat, ali s kombinacijo obrambnih in napadalnih gibov.

Tehnična razdelitev bi lahko bila podana na naslednji način:

 

GLAVNE TEHNIKE

a) Napadalne tehnike

Ročne tehnike:

 

TSUKI-WAZA

Osnovna značilnost je širjenje moči/sile skozi podlaket v ravni liniji/črti od komolčnega sklepa ob udarcu.

Osnovne tehnike so naslednje:

• Chyoku-zuki

• Mawashi-zuki

• Age-zuki

• Kage-zuki

 

Uporaba telesnega principa (kako dosežemo najboljši efekt):

• Skozi vibracijo

• Z rotacijo

• S pomikom telesa

 

UCHI-WAZA

Osnovna značilnost je, da je udarec nastal v komolčnem sklepu, končuje pa se s stranjo podlahti.

Osnovne tehnike so naslednje:

• Uraken-uchi

 

• Shuto-uchi

• Teisho-uchi

 

Uporaba telesnega principa:

• Skozi vibracijo

• Z rotacijo

• S širjenjem telesa

 

ATE-WAZA

Značilnost je naslednja: ramenski sklep in nadlaket usmerjajo silo-moč udarca skozi ravno linijo proti cilju preko nadlahti in podlahti.

Osnovne tehnike:

• Empi-uchi

 

Uporaba telesnega principa:

• Z rotacijo

• S pomikom teže navzdol

• Z dvigom teže navzgor

• Z zmanjševanjem teže

 

Nožne tehnike

 

KEAGE-WAZA

Osnovna karakteristika je, da smer oziroma potek udarca nastaja preko podkoleni.

Osnovne tehnike:

• Mae-keage

• Yoko-keage

• Mawashi-geri

• Ushiro-mawashi-geri

• Ushiro-geri

 

Uporaba telesnega principa:

• Prek nihanja

• Z rotacijo

 

KEKOMI-WAZA

 

Karakteristika je podobnost s TSUKI-WAZO z ozirom na to, da se uporablja sklep kolena za generiranje smeri udarca preko podkoleni.

Osnovne tehnike:

• Yoko kekomi

• Ushiro-kekomi

Uporaba telesnega principa:

• Prek nihanja (potisk bokov)

 

ATE-WAZA

Značilnost je uporaba rotacije bokov za usmeritev linije udarca preko nadkoleni.

Osnovne tehnike:

• Mae-hittsui-ate

• Mawashi-hittsui-ate

 

Uporaba telesnega principa:

• Prek nihanja

• Z rotacijo

 

FURI-WAZA

Moč se prenaša s premeščanjem teže na najnižjo točko, nastane z rotacijskim gibom boka in z udarcem kolena, ki se izvede s podkolenom.

Osnovne tehnike:

• Fumikomi

• Fumikomi-tsuki

Uporaba telesnega principa:

• Spuščanje telesne teže

 

b) Obrambne tehnike

Večina obrambnih tehnik so UKE-waza, (blokiranje).

Ročne tehnike

 

ATE-UKE

Uporablja se udarec z roko ali podlahtjo, da bi se preusmerila ali odbila linija napadalne tehnike.

Osnovne tehnike:

• Gedan-barai

• Soto-ude-uke

• Uchi-ude-uke

• Age-uke

• Shuto-uke

• Haishu-uke

• Teisho-uke

 

Uporaba telesnega principa:

• Skozi vibracijo

• Z rotacijo

• S širjenjem telesa

 

NAGASHI-UKE

 

Uporablja se dlan, zapestje ali podlaket za razne vrste udarcev, vendar brez močnega kontakta ali udarca, z namenom da se spremeni smer napadalne tehnike.

Osnovne tehnike:

• Sho-nagashi-uke

• Ude-nagashi-uke

• Kake-uke

• Sukui-uke

• Osae-uke

• Tsukami-uke

 

Uporaba telesnega principa:

• Z rotacijo

• S kontrakcijo (krčenjem) mišic

Nožne tehnike za blokiranje

 

KERI-ATE-UKE

Udarec, kjer se uporablja stopalo ali koleno, z namenom spremeniti smer napadalne tehnike.

Osnovne tehnike:

• Mikazuki-geri-ude

• Mawashi-geri-ude

• Hittsui-uke

 

Uporaba telesnega principa:

• Z rotacijo

• Prek vibracije

• Z nihanjem

 

NAGASHI-UKE

Uporablja se stopalo, podkolen itn… brez udarca, vendar z namenom da spremeni smer napadalne tehnike

Osnovne tehnike:

• Mikazuki-nagashi-uke

 

Uporaba telesnega principa:

• Z rotacijo

• S kontrakcijo mišic

 

OSNOVNE (TEMELJNE) TEHNIKE – položaj (Tachi)

 

a) Priprava za položaj (Kamae)

Kamae mora zagotoviti izvedbo hitrega in kontroloranega giba-pomika naprej, nazaj ali v ostale smeri. Z uporabo popolne mišične koordinacije, mora kamae omogočati učinkovito akcijo proti več možnim nasprotnikom in lahek prehod v naslednjo tehniko.

Važne točke:

• Center gravitacije (težišče) zadržati med nogami

• Uporabljati obe stopali za konstanten pritisk na v tla,

• Načrtovanje pomika telesa,

• Izogibati se zadrževanju noge s katero smo udarili v preostrem kotu, ker to otežuje kontrolo mišic,

• Pri drsenju ali zaustavljanju, mora biti akcija/gib hiter in močan z uporabo maksimalne mišične kontrakcije

 

b) Položaj med izvajanjem tehnike

Položaj mora biti zelo čvrst, da bi se izognili nekontroliranemu premikanju telesa.

Bistvene točke čvrstega položaja:

• Z obemi stopali je potrebno zadržati zelo čvrst in popoln kontakt s tlemi,

• Vzpostaviti čim večjo razdaljo med stopali, vendar obvezno zadržati kontrolo v nogah (stegnih),

• Težišče zadržati čim nižje

• Nožne mišice, prepone in stegenske mišice se morajo skrčiti v trenutku popolne kontrakcije,

• Noge in prepone usmerjajo napor od znotraj navzven in od zunaj navznoter, kar ustvarja energijo za nepričakovan in hiter gib

• Dobsedno močan pritisk z polno površino stopal v tla

 

Položaji, ki so usmerjeni (“težijo”) navznoter in naprej

Položaji se lahko razdelijo v dve skupini in sicer glede smeri mišične napetosti v nogah in v preponah.

 

Položaji usmerjeni navzven

Nožne in mišice beder uporabljajo gibanje od noter proti ven.

Osnovni položaji:

• Zenkutsu-dachi

• Kiba-dachi

• Kokutsu-dachi

• Sochin-dachi

• Shiko-dachi

 

Položaji usmerjeni navznoter

Nožne, preponske in mišice stegen, usmerjajo napetost od zunaj, navznoter. Ti položaji omogočajo hiter in nepričakovan gib

v katerikoli smeri po izvedbi tehnike.

 

Osnovni položaji:

• Nekoashi-dachi

• Sanchin-dachi

• Hangetsu-dachi

 

IZVEDBENE TEHNIKE – pomik in premikanje telesa

 

Pomik in premestitev telesa, torej gibanja, ki se uporabljajo v veliki večini napadalnih in obrambnih tehnik.

Pomik telesa:

• Yori-ashi

• Fumikomi-ashi

• Tsugi-ashi

 

Premestitev telesa (Kawashi)

• Namestitev telesa na mestu naprej ali nazaj

 

POMOŽNE TEHNIKE

 

To so tehnike, ki nam olajšajo oziroma omogočijo učinkovito izvedbo tehnike.

Tehnike za rušenje nasprotnikovega ravnotežja (Kuzushi-Waza)

Trije osnovni načini:

• Tehnike, ki se uporabljajo za rušenje nasprotnikovega ravnotežja,

• Tehnike, ki izkoristijo nasprotnikov moment sile (moči) za rušenje ravnotežja,

• Tehnike, ko uporabljajo porivanje nasprotnika v nasprotnih smereh istočasno.

 

Tehnike umikanja (Hazushi-waza)

Tehnike prijemov, držanja in stiskanja (Tsukami-waza)

Uporaba različnih tehnik prijemov. (Glej sliko 3)

 

Tretje poglavje

PRINCIPI UPORABE

 

I. NADZOR NASPROTNIKOVIH IN LASTNIH REAKCIJ

 

Da bi lahko učinkovito izvajali tehnike, je seveda nujno psihično kontrolirati nasprotnika z samokontrolo lastnih čustev (emocij), z močjo volje in s telesno močjo.

Psihično stanje popolne kontrole pride skozi marljivo in vztrajno vadbo, ki razvija celoten človeški potencial, um in telo. Moramo biti sposobni prilagoditi se nasprotniku tako fizično kot psihično. Le tako bomo lahko odgovorili s pravilnimi reakcijami na njegovo tehniko.

Pravilne reakcije pridejo intuitivno (same po sebi) skozi izkušnje, nabrane s stalno in dolgotrajno vadbo.

 

II. PRINCIP “KYO” (prepoznavanje možnosti – za uporabo tehnike)

 

Tehnika se izvede najbolj efektno, ko je nasprotnik zmeden, ko je njegova pozornost zmanjšana. To pomeni tedaj, ko so njegove reakcije počasne, povezava duha s telesom, pa porušena.

Psihični kyo

Možnost obstaja:

• Če so nasprotnikove emocije-čustva nestabilne,

• Če je izgubljen KI,

• Če je nasprotnikova pozornost usmerjena na podrobnosti, ne pa na celoto.

Fizični ali telesni kyo

• Ko nasprotnik izgubi, ali izgublja ravnotežje,

• Med gibanjem, ko ni zaporedja gibov.

 

III. MAAI (najboljša razdalja)

Bistvena stvar pri izvajanju tehnike je zavzetje najprimernejše razdalje za izvedbo in pravočasnost napada, glede na nasprotnikovo Kyo stanje.

Trije osnovni načini Maai:

• Realna, resnična razdalja med nasprotnikoma,

• Osebna ali lastna najbolj ugodna razdalja (za izvedbo tehnike),

• Nasprotnikova oddaljenost (ocena možnosti razdalje, s katere bi lahko deloval)

Ko se nahajate pred nasprotnikom, morate oceniti svoj in njegov doseg, ter zavzeti položaj, iz katerega lahko izvedete svojo tehniko, istočasno pa se izognete njegovi tehniki.

 

IV. IZBIRA TRENUTKA

Obstajajo trije načini:

1. Kake-waza (brez obzira na nasprotnikov napad) Izvedba tehnike v trenutku, ko smo ocenili nasprotnikov Kyo,

2. Oji-waza (kot odgovor na nasprotnikov napad). V trenutku nasprotnikovega napada, oceniti njegov Kyo in izvesti naš napad, protinapad.

 

Sen (začetek nasprotnikovega napada)

Zgodnji proti udarec, ki vključuje ujetje nasprotnika v kyo stanju, na samem začetku njegovega napada:

• Kake-no-sen (pred fizični gib) izvedba tehnike z registriranjem nasprotnikove psihične pripravljenosti, pred pričetkom napada.

• Tai-no-sen (fizični gib) izvršitev tehnike po detekciji Kyoa, glede na nasprotnikov začetni gib za napad.

 

Go-no-sen (po nasprotnikovem napadu)

Izvedba prijema na koncu nasprotnikovega začetnega napada ali med napadalnimi prijemi (sklopi tehnik), preden se začne njegov naslednji napad.

 

3. Shikake-waza

Ti prijemi se uporabljajo za, privedbo nasprotnika v Kyo, to je njegovo slabitev in privedba v pozicijo za napad.

Trije osnovni načini:

• Sasoi-waza(prijemi za uvajanje). Prisiljevanje nasprotnika za prične s tehniko, namesto da bi uporabil Sen ali Go-no-sen za protinapad. Nekakšna oblika zvijače.

• Kuzushi-waza (tehnike za rušenje ravnotežja). Načenjanje fizičnega in psihičnega ravnotežja nasprotnika, povzročitev Kyo stanja, nato sledi končna tehnika.

• Renzoku-kogeki-waza(nadaljevanje napadalne tehnike).

Kontinuirano izvajanje napadov, s ciljem prisilitve nasprotnika, da uporabi blokiranje tako, da se ga privede v stanje Kyo za naš končni napad. (Glej sliko 4)

 

Četrto poglavje

PRINCIPI INŠTRUKCIJ TRADICIONALNEGA KARATEJA

 

I. PSIHIČNI PRINCIP

Notranji, oziroma psihični ter duhovni razvoj je nujen, pogojen s konstantno vadbo, ter pravilno uporabo tehnik tradicionalnega karateja. Takšen notranji razvoj je tudi nujen pri razumevanju te borilne veščine.

Bistveni pogoji za pravilno vadbo so:

• V času vadbe je potrebno zadržati oziroma obdržati stabilne emocije,

• Obdržati je potrebno močan in neuklonljiv duh,

• Obdržati je potrebno psihično koncentracijo,

• Izkazati je treba spoštovanje do učitelja in nasprotnikov,

• Vaditi je potrebno odprto in pozorno,

• Vaditi je potrebno samokontrolo,

• Težiti h globini in kakovosti tehnike; ne površno in splošno,

• Razumeti, da osnovni in pravi cilj vadbe ni tekmovanje, ampak nenehno učenje in samopotrditev (osebni razvoj).

 

II. TEHNIKE

KIHON (osnovne tehnike)

 

a) Splošno

Najvažnejša je izvedba/učenje pravilne tehnike,

• Na srednjem nivoju (kyu) se je poleg zunanjih, potrebno naučiti tudi notranje, poudarjene principe, vsakega giba,

• Za napredne nad črnim pasom – poudariti, da vsaka osebnost razvija tehniko glede na individualne karakteristike telesa.

Izbira osnovnih tehnik za trening

• Pri izvajanju je bistveno ohraniti ravnotežje med uporabo rok in nog, tako z levo kakor z desno stranjo telesa,

• Z začetniki uporabljati enostavne, osnovne tehnike in gibanja telesa, z naprednimi učenci pa bolj komplicirane in težke tehnike.

Za najboljši izkoristek časa, ki ga nekdo prebije v doju, se uporabljajo tri metode dela:

• Brez partnerja Bistvo je na čisti,pravilni tehniki in postavitvijo položajev.

• Vadba s partnerjem Bistvo je na pravilnih tehnikah in ciljnih točkah. To pomaga razvoju KI

• Trening ponavljanja Po razumevanju osnovnih tehnik, z ali brez partnerja, so dolgotrajne ponovitve nujnost. Bistvo je na razvoju tehnik, pravočasnosti reagiranja in razumevanju pravilne uporabe.

 

b) Glavne točke za preverjanje kihona

 

Splošno

 

 

KATA (OSNOVNE VAJE)

a) Splošno:

Kata predstavlja principe napadalnih in obrambnih tehnik in to je osnovna, temeljna metoda za razumevanje uporabe osnovnih tehnik v tradicionalnem karateju.

Učenje Kat se začne z zunanjo obliko gibov, potem se pozornost usmeri na globje razumevanje in izvajanje ter uporabo raznih principov.

Inštruktor mora:

• O vsakem gibu je potrebno podati točne razlage, njihov smisel ter uporabo,

• Obrazložiti je potrebno povezave med tehnikami

• Obrazložiti ritem – točen individualni ritem

• Če izberete kato za delo z začetniki, je potrebno izbrati najbolj osnovne stvari, poudariti pomembne točke in jih potem korak za korakom voditi k višjim nivojem kate. Za napredne učence izbrati kato glede na individualne karakteristike (velikost, moč, osebnost – karakter),

• Vztrajno vaditi z učenci njihove slabe tehnike, da bi jih popravili in izboljšali.

 

b) Glavne točke za preverjanje kat

 

 

KUMITE

a) Splošno

Obrazložitev osnovnih točk vključuje:

• Pravilno delovanje in gibe v vsaki tehniki

• Maai (najboljša razdalja)

• Izbira tehnik za napad in obrambo

• Taktika in strategija

• KI

• Dojo etika

 

Stopnje vadbe/kumite:

 

Pripravniški nivo

• preučevanje osnovnih tehnik napada in obrambe,

• poudarjanje kontrole (brez kontakta, vendar s KIME),

• proučevanje osnovnih gibanj telesa

 

Prvi nivo (začetniki)

Osnovni namen vadbe na tem nivoju je razumevanje napada in obrambe (npr. Go-Hon kumite)

 

Drugi nivo (začetniki in srednji nivo učencev)

Razvoj tehnik proti statičnemu nasprotniku, poudarjanje izbire tehnik v času vadbe blokiranja, pomikov in protinapadov. Razvijanje osnovnih tehnik in vzpostavitevdistance z uporabo osnovnih napadnih tehnik (Kihhon Ippon kumite).

 

Tretji nivo (srednji in napredni nivo učencev)

Vadba na tem nivoju poudarja obrambne in napadalne tehnike proti nasprotniku, ki je v gibanju in sicer z uporabo blokiranja, pomikanja, protinapada, oceno pravega trenutka (Jiyu Ippon kumite).

 

Četrti nivo (napredni učenci)

Delo je usmerjeno na prosto vadbo – vključuje popolno razumevanje tehnik, razdalje, oceno trenutka, taktike in strategije (Jiyu kumite).

b) Osnovne točke za kontrolo

 

 

SAMOKONTROLA

a) Splošno

Učenci morajo razumeti, da samoobramba ni tekmovanje. Samoobramba je v veliki meri izogniti se nevarnosti oziroma okoliščinam, ki bi lahko pripeljale do takšne situacije.

Osnove samoobrambe

• Najboljša obramba je izogibati se nevarnih situacij in okoliščin s stalno budno pozornostjo,

• Skušati prepoznati nevarnost v začetni obliki dokler se konfliktu še lahko izognemo,

• Če se nevarnosti ne moremo izogniti, je potrebno uporabiti naj učinkovitejše tehnike.

 

Bistvene točke samoobrambe

Psihične

• Naučiti učence, da obdržijo mirna, stabilna čustva v času nevarnosti, ker je tako imenovana hladna glava nujna za pravilne odločitve.

Vaje, ki pomagajo k temu, da obdržimo mirna čustva:

• Meditacija

• Disciplina

• Samozavest pridobljena skozi naporno vadbo

• Močan duh

Vadba mora poudarjati naslednje:

• Enostavne tehnike blokiranja za obrambo pred napadom v glavo in trebuh,

• Enostavne tehnike za osvobajanje iz prijemov,

• Najbolj enostavne in najlažje metode za uporabo moči, ter s tem tudi ravnotežja

• Pomikanje telesa

• Osnovno padanje – padci

• Uporaba vsakodnevnih orodij za obrambo (svinčniki, dežniki…)

 

b) Vadba

V splošnem je vadba samoobrambe kombinacija naslednjih komponent:

Glede na načine napada:

• Prijemi,

• Udarci brez orožja,

• Orožje.

 

Glede na število nasprotnikov:

• Ena oseba

• Dve osebi (različno razporejene)

• Tri ali več oseb

 

Obrambni položaji:

• Stoje

• Sede na stolu

• Sede na tleh

• Naslanjanje

• Ostalo

 

Obrambne tehnike

• Izmikanje prijemu

• Izmikanje z pomikanjem telesa

• Izmikanje z kombinacijo blokiranja in pomikov telesa

• Uporaba vsakodnevnih predmetov kot orožje

 

Tipi nasprotnika:

• Brez orožja (uporablja roke in noge)

• Uporablja vsakodnevne predmete

 

Cilj protinapada:

• Vitalne točke

Taktike:

 

• Pozicije-položaji, torej kako zavzeti najboljši položaj za izmikanje

• Psihološki trenutek, torej kako zadržati mirna čustva in se ne vznemiriti pri ekstremnem stresu

 

TEKMOVANJE

 

a) Splošno

• Potrebno je razumeti, da je tekmovanje prvenstveno oblika/način vadbe, samo preizkušanja in osebnega razvoja.

• Potrebno je pokazati – izvajati najboljšo možno tehniko in pokazati spoštovanje nasprotniku in sodnikom.

• Razvijati je potrebno psihično komponento, prav tako kakor fizično. Pri naporni psihični vadbi uporabljati naslednje metode:

• Pozitiven odnos

• Dojo etika

• Samokontrola

• Duh (KI)

• Spoštovanje pravil, po katerih se tekmuje

• Program vadbe dobro organizirati, načrt mora biti dolgoročen in mora zajemati vse.

• Razvijati moč in vzdržljivost z naporno vadbo,

• Paziti na zdravje in

• Razvijati ekipno delo

 

b) Tehnične točke

 

KATA

Učitelj naj izbere kato za svojega učenca glede na njegove individualne karakteristike.

Prav tako je potrebno poudariti bistvene točke kate:

• Vsako tehniko razviti čim močneje

• Poudariti lahek prehod med tehnikami

• Razvijati točne segmente tehnik in gibanj

• Uporabljati točne segmente tehnik in gibanj

• Poudariti posebnosti individualne kate

 

KUMITE:

 

• Podati pravilne informacije o pravilih tekmovanja

• Razvijati močan duh

• Posebne tehnike in izbiro trenutka prilagoditi individualnim karakteristikam

• Ponavljati akcije-tehnike, ter tako doseči visoko hitrost reagiranja

• Razviti moč telesa

 

Peto poglavje

VADBA ZA MOČ, MEDICINSKI PRINCIPI IN PRVA POMOČ

 

VADBA FIZIČNE – TELESNE MOČI

• fizična – telesna moč je izredno važna za razvoj karate tehnik TK

• za srednji nivo je dodatna telesna moč nujna, ker se tehnični nivo in moč razvijajo vzporedno, da se obdrži ravnotežje v napredovanju.

• pomanjkanje telesne moči ruši skladnost napredovanja, poleg tega pa vodi k večji možnosti poškodb

• nivo in zaporedje vadbe je potrebno prilagoditi fizični moči in telesnem nivoju učenca

 

BISTVO FIZIČNE MOČI

 

• moč mišic-ki je razvita z močno mišično kontrakcijo(krčenjem)

• hitrost-hitrost mišične kontrakcije(krčenja)

• vzdržljivost-moč mišic je razvita z ponovitvami,kar je bistveno v TK

• splošna moč-je rezultat moči in hitrosti,ki ju sprostimo skozi karate gib – tehniko

 

BISTVO VADBE FIZIČNE – TELESNE MOČI

1. Z razvojem mišic se povečuje splošna moč (več mišic – več moči) MOČ = masa mišic (v cm2) x posamezna moč

a) vadba s pomočjo teže

Uporabljati 80’% teže ki jo lahko nekdo dvigne, ter vajo ponoviti 6-8x, delujoč na hitrosti giba: povečala se bo moč, kakor tudi velikost mišice. PRIMER: 3 do 5 serij, trikrat tedensko. OPOZORILO: 100%max. teža je teža, ki jo lahko nekdo dvigne samo enkrat,nikakor ne tudi drugič.

PRAVILO: teža 80% in 6-8 ponovitev povečujejo mišično maso in moč.

 

b) izometrija

Vaditi s potiskanjem roke proti roki, noge proti nogi ali ob statičen objekt. Poskusiti maksimalno vleči ali potiskati – napor 10 sekund, dokler mišice ne začnejo drhteti (3-do 5 dnevno).

OPOZORILO: Vaje muskulaturne moči so usmerjene na razvoj mišičnih vlaken – kontrolirajo večjo in srednjo hitrost, moč, ne pa tudi vzdržljivosti. Pazite na smer kontrakcije (ne na mestu,ampak v smeri).

 

c) specialne – posebne vaje napram telesne teže

S temi vajami se lahko poveča telesna teža, kot podpora ali osnova telesni moči.

 

2. Vadba hitrosti

Vaje za povečanje hitrosti kontrakcije – ekspanzije, brez uporabe predmetov, tako, da pustimo nasprotne mišice opuščene, (da ne nasprotujejo glavnemu gibu) ter pripravljene za hitro akcijo. Vaditi vsak dan.

Splošno, sprostiti telo, ter ponoviti 10-15 ponovitev 3-5 x, (sede ali stoje, brez napora, hitro pomaknite nogo ali udarite z roko, do končnice morajo biti mišice in sklepi mehki in sproščeni) Vaditi vsak dan.

 

3. Vadba vzdržljivosti

Namen je povečati vzdržljivost z razvojem mišičnih vlaken kardio -vaskularnega sistema tako, da povečamo oskrbo z kisikom, ter s tem večjo moč.

Dva tipa vzdržljivosti:

a) mišična moč, ki nam omogoča da sama splošna moč traja dlje

b) mišična hitrost

Vzdržljivost se pridobi z naslednjim načinom vadbe:

• S ponovitvami vaj. Morate uporabljati max.moč najmanj 1 minuto, (kato ponoviti 3 do 5x)

• 50 m teči max.hitro (3 do 5x)

• Vaje s pomočjo teže. Večkratno dvigovanje (15 do 20x) manjše teže (60%) se poveča vzdržljivost, nikakor pa ne moč ali velikost mišice.

OPOZORILO: zelo učinkovite metode ponovitev so KATE ali SERIJA

UDARCEV z NOGAMI. V času vadbe je izredno važno pravilno dihanje.

 

4. vadba moči

Moč nam olajša hitrost in moč kontrakcije.

MOČ = moč mišic x hitrost mišične kontrakcije

• metoda vadbe s težo

Med 30 in 60% max.teže = ponoviti 20x, potem pa 10x v 3 do 5 serijah (3 do 5x tedensko)

• z uporabo lastne teže-pri max.hitrosti 10-20ponovitev vaje, 3 do 5 serij (3 do 6 tedensko)

• vaje na mestu (sklece, dvigovanje trupa….)

• poskoki iz počepa v ravni smeri do 10m (3 do 5 serij)

• z uporabo partnerjeve teže-pri max.hitrosti izvajati bojna gibanja naprej ali nazaj

 

FIZIČNA MOČ

Ponovitve so nujne za razvoj moči. Čas vadbe naj bi bil 11-15 minut vsakodnevno poleg redne karate vadbe. (enkrat tedensko nima nobenega efekta)

• v času telesne rasti, v otroštvu, niso priporočljive nobene vaje z utežmi! Lahko pa se izvajajo vaje z lastno težo!

• odmor naj bo najmanj 15 sekund med serijami, vendar ne več kakor 45 sekund.

• pri vadbi z lastno težo izredno paziti da ne pride do poškodb VRATU, RAMEN, KOMOLCEV, KOLEN in GLEŽNJEV.

OPOZORILO: telo nadaljuje porabo kalorij do 3 ure po vadbi!

 

MEDICINSKI POSTOPKI

Zdravniško potrdilo (popolno zdravje) je nujna za težko vadbo TK, ki se pojavlja v tekmovalnih nivojih. Vsakega učenca – tekmovalca je potrebno opozoriti, da opravi zdravniški pregled, da je zdrav in ima zdravniško soglasje za rigorozno vadbo in to preden se vključi v tekmovalni razred.

POSTOPKI v zvezi z MOČJO

Važna je ocena posameznikovih možnosti. T je osnova za izdelavo razporeda in zahtevnosti programa. To je zelo važno za resne priprave na tekmovanje.

Pri pripravi na tekmovanje je osebni napredek odvisen od:

1. Splošne telesne moči

2. Muskulature

3. Vzdržljivosti

4. Raztegljivosti – fleksibilnosti

5. Hitrosti

6. Ravnotežja

7. Dihanja

8. Delovanje srca v času in po rigorozni vadbi

9. Poleg tega, vsakoletni pregled krvi (hematociti: rdeča krvna zrnca) in pregled urina bodo pomagali zdravniku in učitelju da oceni pripravljenost posameznika za tekmovanje.

 

POSTOPKI v VADBI

Vadba je seveda ključ za maksimalen razvoj osebnih zmogljivosti. Pravilen trening se mora uskladiti z zdravjem učenca ter njegovimi zdravstvenimi in fizičnimi karakteristikami. Kriteriji pravilne vadbe so naslednji:

1. dolžina vadbe v povezavi z želenim ciljem

2. sodelovanje v izpitnih programih in tekmovanjih

3. ocena rezultata vadbe moči

4. psihološke možnosti posameznika

5. posameznikovi cilji

 

PSIHOLOŠKI postopki

Ni važna samo fizična kondicija, ampak tudi psihično stanje posameznika. Vadba mora biti prilagojena psihičnim aspektom in trenutnem stanju učenca, da bi se izognili pogostim poškodbam. Poleg tega, ekipni duh in pravilen odnos učenca do ostalih v doju, ter seveda spoštovanje učitelja, pripomorejo k dobremu vzdušju ter s tem k kvalitetnejšemu napredovanju.

 

VZROKI BOLEZNI in POŠKODB

A Bolezen

1. ne vaditi ko je učenec bolan

2. začetek bolezni med rigorozno, daljšo vadbo

 

B POŠKODBE zaradi:

• nestabilna čustva

• neresnost pri vadbi

• površna pozornost

• slaba koncentracija

• prevelika živčnost

• izvajanje preveč zahtevnih tehnik

• površno sodelovanje v vadbi

• utrujenost

• slaba telesna pripravljenost

• slabost kakor posledica zunanjih, življenskih pritiskov

• stres (prevelika želja)

• napaka v času izvedbe tehnike

• nepravilni gibi pri tehnikah

 

KAKO PREPREČITI?

Preprečitev bolezni in poškodb je obveznost vseh v doju. Če se neki problem pojavlja zaradi udeležencev, je potrebno takoj reagirati.

 

KAKO PREPOZNATI?

To so situacije, ki zahtevajo veliko pozornost. Ko se pojavi, je potrebno prekiniti vadbo ter nuditi prvo pomoč ali poklicati zdravniško osebje.

Nenaravno dihanje in cirkulacija, so znaki za poziv prve pomoči. Hud padec ali premočan kontakt (v tehniki) lahko povzroči komplicirane notranje poškodbe. (če je mogoče učenec poškodovan v vratnem ali hrbteničnem predelu, se ga NE SME PREMIKATI!)

Po vsaki poškodbi je seveda potrebno pogledati učenca, ter pravilno reagirati.

Potrebno je preveriti:

• dovod zraka-grlo

• dihanje

• cirkulacijo

• bolečine v vratu

• krvavitve

• zavest in poznavanje oseb, mesta in aktivnosti

• vidne deformacije sklepov in kosti

• bledica kože

• preveliko potenje

• velika bolečina

• neugodnosti v vidu ali sluhu, ter v gibanju

 

POŠKODBE so razdeljene v :

A) ZELO NEVARNE za življenje

Če se samo sumi v takšno poškodbo, je potrebno dati prvo pomoč in takoj poklicati zdravniško pomoč:

Kot rezultat udarca nakažejo na poškodbo glave:

• Nezavest, zmeden pogled, izguba ravnotežja, vrtoglavica, krč ali deformacija lobanje ali lica.

Na poškodbo vratu:

• Bolečina v vratu, brez obzira kje, otrdelost ali negibljivost vratu.

Na poškodbe notranjosti:

• Bolečina v abdomenu, krvavitev.

Simptomi, ki niso nujno povezani s travmo:

• Kardiovaskularni kolaps: prenehanje dihanja in cirkulacije

• Šok: bledica, slab puls, nizek krvni pritisk

• Toplotni udar: visoka temperatura

 

B) RESNE POŠKODBE (niso nevarne za življenje)

S prevozom do ambulante se uredi :

• Odprta rana

• Deformirani udje

• Frakture

• Deformirani sklepi

• Zmečkanine

• Zlomi

• Poškodba zob, ustnic ali ušesa…

 

C) MAJHNE POŠKODBE

Prvo pomoč daje oseba, ki je za to kvalificirana:

• Razne rdečice

• Zunanje odrgnine

• Udarci v mehka tkiva-otekline

• Slabosti…

 

Vsak dojo mora imeti komplet za prvo pomoč, ki se mora redno obnavljati ter kontrolirati.